V angleškem prevodu film nosi naslov "No one knows about persian cats" (v smislu: Nihče ne pozna perzijskih mačk), kar je veliko bolj smiselno, saj bi lahko glede na slovenski naslov predvidevali, da gre za ženski rokerski bend, a gre za povsem drugačno zgodbo. Gre za zgodbo o resničnih dogodkih in ljudeh in glasbeni ustvarjalnosti v osrčju Irana, Teheranu.
Lahko bi rekli, da je film "Perzijske rokerske mačke" zgodba o "underground" teheranski glasbeni sceni, ki je proti pričakovanjem izjemno živa in raznovrstna, saj je prisotno vse od etna, heavy metala, indie rocka, bluesa, do rap glasbe in še bi lahko naštevali. Gre za celoten spekter glasbenega kolaža, kot bi glasbeniki ustvarjali v katerem od velikih evropskih mest. Le da so razmere malce težje, več je improvizacije in morajo se znajti v kaotičnih razmerah, saj politični sistem s pomočjo nadzora in cenzure ne dopušča, da bi vsi ti zaljubljenci v glasbo prišli v javnost, na "površje". In to dobesedno, saj se praktično v vsaki stanovanjski kleti nekaj dogaja...ali glasbeniki iščejo vadijo, ali pa v podzemnih sobicah prodajajo in izdelujejo potne liste. Osebni dokumenti so izjemno iskan artikel, saj večina teh mladih glasbenikov želi prodreti in uspeti v tujini.
Takšen je tudi primer Negar in Aškana, dekleta in fanta, ki ustvarjata glasbo in bi rada z indie rock bandom nastopila v Londonu in Parizu. Spoznata mladeniča Naderja, ki ima veliko poznanstev in skupaj začnejo uresničevati ta projekt. Ovir je ogromno, saj morajo poiskati preostale člane benda, si priskrbeti potne liste in vize, itd. Časa je vedno manj, situacija se zapleta...
Rdeča nit filma je ljubezen do glazbe in neuklonljivost, ne glede na ovire. Na svojstven način je tudi zgodba o iranskem Romeu in Juliji, ki jo režiser in tudi eden od nastopajočih v filmu Bahman Ghobadi doda kot protiutež glasbenemu in vizualnemu teheranskemu kolažu. "Vse, kar vidite v filmu, je resnično. Zgodba je resnična, dodali smo samo nekaj elementov, kot je Negarina smrt. Res je, da je v Teheranu med glasbenim dogodkom vsak teden vsaj ena smrtna žrtev. Vladni agenti vdrejo v hišo in razženejo ljudi; njihovo vedenje je popolnoma nevzdržno. Želel sem posneti resničen dokumentarec, a tedaj sem spoznal te moške, ki so vedeli toliko zgodb in nisem mogel dopustiti, da v mojem filmu ne bi bile povedane. Subkulturna glasba v Iranu ni takšna kot v drugih državah. V Iranu skuša vlada vse iztrebiti," je o razmerah v Iranu povedal Ghobadi.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.