Umrl Boštjan Hladnik

Boštjan Hladnik se je rodil v Kranju, 30. januarja 1929, v materinem stanovanju, nad gostilno Stari Mayr. Njegova mati je igrala klavir, oče pa violino. S klavirjem se je skusil tudi Boštjan, a ga je kmalu opustil. Družina Hladnik se je nato leta 1935 preselila v Ljubljano, v hišo na Langusovi ulici, kjer je Boštjan živel do danes.

Prvi koraki

V svet fotografije je Boštjana vpeljala sestra Jelca, ki je bila članica kranjskega fotografskega kluba, amaterski fotograf pa je bil tudi stric Franc, ki mu je leta 1937 kupil prvi fotoaparat, s katerim je začel slikati v Kranjski gori.

S filmom pa se je Hladnik prvič srečal v obliki kinematografskih predstav, ki jih je obiskoval skupaj s starši. Od prvih filmov, mu je najdlje ostal v spominu film Križarji (Crusades, C. B. De Mille), ki so si ga ogledali v kinu Talia v Kranju. Nato je postal reden obiskovalec filmskih predstav v Ljubljani. Včasih je tudi pomagal operaterju pri pripravi filmskih kolutov in tudi sem in tja izrezal kako sličico. Leta 1941 je začel voditi lastni filmski dnevnik, v katerega je vse do leta 1960 beležil naslove vseh filmov, ki jih je videl in svoje komentarje o njih.

Leta 1946 je pri Filmskem podjetju FLRJ opravil opravil tečaj za operaterja (za ozki film), da je nato lahko vrtel filme po mladinskih delovnih brigadah. Nato je obiskoval še tečaj za pisanje filmskeh scenarijev pri Igorju Pretnarju. Poleti leta 1946 pa celo zaigral eno glavnih vlog v filmu Mlada planinca, režiserja Janeza Korenčana.

Naslednje leto je filme že predvajal z lastnim 16 mm projektorjem znamke SAFAR, nato pa mu je družina kupila še 35 mmm projektor Ballila. Hladnik je večrat vabil prijatelje, da so v njegovi domači sobi imeli zasebne projekcije nemških filmov, sicer pa je filme v tistem času kupoval kar na 'kilograme', eden izmed takih je bil tudi Tatovi koles (1948), Vittoria De Sice.

Hladnik je kmalu nato kupil 8-milimetrsko kamero in konec leta 1947 v Kranjski gori posnel svoj prvi amaterski film Deklica v gorah. Ta je leta 1952 dobil nagrado na filmskem festivalu v Salernu, ki je bila bila prva filmska nagrada za jugoslovanski oz. slovenski film. Z nagrado, ki je bila 400 metrov 16-milimetrskega filma, je nato leta 1954 posnel film Pravljica o ljubezni.

Študijska leta

Po maturi na Šubičevi gimnaziji leta 1948 je delal izpit za filmsko akademijo v Beogradu, a je bilo kasneje tako, da se je na očetovo željo vpisal na strojno fakulteto, nato pa prepisal na Akademijo za igralsko umetnost, saj je študij postal mogoč tudi v Ljubljani. Hladnik je diplomiral leta 1955 z režijo gledališke predstave Avgusta Strindberga Gospodična Julija, za katero je prejel prvo nagrado na mednarodnem festivalu v Erlangenu.

Prva profesionalna filma v njegovi karieri sta bila Življenje ni greh, o freski v cerkvi v Crngrobu in Fantastična balada, ki je posvečen slikarju Francetu Miheliču.

Poleti 1954 se je Hladnik prvič odpravil v Pariz, kjer je takoj obiskal tamkajšnjo slovito Kinoteko in bil na snemanjih filmov Hudičevki (1954) in Nana (1955). Konec leta 1957 si je pridobil petmesečno štipendijo in tako odpotoval na študijsko izpopolnjevanje v Pariz, na filmsko šolo IDHEC. V Parizu je ostal do leta 1960. Tam se je spoprijateljil tudi s slovitim nemškim režiserjem Volkerjem Schlöndorfom, kot asistent režije pa je sodeloval pri filmih Clauda Chabrola. Pri tem pa si je ves čas zapisoval režiserske trike, priprave na snemanje, kako osvetljevati, delati z igralci in podobno.

Hladnikovi filmi

Po vrnitvi iz Pariza je Hladnik takoj začel delati na svojem prvem celovečercu. Predelal je roman Dominika Smoleta Črni dnevi in beli dan, ki je postal film Ples v dežju (1961). Film z nepozabno Dušo Počkaj in Miho Balohom, je prejel nagrado žirije na filmskem festivalu v Pulju, ob stoletnici slovenskega filma pa so ga proglasili za najboljši slovenski film vseh časov. Lani je izšel tudi na posebni DVD izdaji.

Leta 1962 je posnel film Peščeni grad, nizkoproračunski projekt z majhno ekipo in tremi igralci. Istega leta je pripravil scenarij za Erotikon, ki je bil kljub nemškemu producentu, v celoti posnet v Sloveniji. V nemščini je nato posnel še Maibritt (1964), menil pa se je že vsaj za tri projekte, a jih ni mogel realizirati, ker je producent Egon Häbe bankrotiral.

Nato je sončnega leta 1968 posnel film Sončni krik, ki je bil film sonca, veselja, mladosti in rokenrola. Film je imel od vseh Hladnikovih filmov največ gledalcev, skoraj 40 tisoč.

Leta 1969 je dobil zeleno luč za realizacijo filmske zgodbe Vitomila Zupana z naslovom Maškarada. Film je nato posnel leta 1971, a je bil pod hudim udarom cenzure, saj so ga zaradi prizorov 'svobodne ljubezni' skrajšali za celih 300 metrov. Cenzurirana verzija se ni niti približala uspehu Sončnega krika. Celotno različico si je publika lahko ogledala šele enajst let po nastanku, leta 1982, ko so jo predvajali v kinu Sloga.

Nato je posnel dve komični groteski, Ko pride lev (1972) in Ubij me nežno (1979), v katerih je predstavil svoje igralsko odkritje, naturščico Marino Urbanc, ki je postala njegova igralska muza. Film Ko pride lev mu je leta 1972 v Pulju prinesel bronasto areno, prvo in edino nagrado, ki mu je bila kdajkoli podeljena v Jugoslaviji.

V sedemdesetih je nato posnel vrsto kratkih filmov, med katerimi je najpomembnejši igrano-animirani film Revolucija. Leta 1976 je posnel film Bele trave, čeprav je bil sam menja, da mu ruralno okolje nikoli ni bilo pretirano blizu. Zaradi političnih pritiskov pa je bil Hladnik ves čas snemanja pod strogim nadzorom.

Konec sedemdesetih je v Nemčiji posnel tudi nekaj porno filmov, leta 1982 televizijsko serijo Gorenčev vrag (filmski labodji spev Počkajeve) in leta 1985 film Čas brez pravljic, v katerem se je posvetil zgodbi otrok v vojnem času.

Njegov zadnji izdelek je bil segment v omnibusu P.S. - Post Scriptum (1988), v katerem je prispeval zgodbo Prstan, o ostarelem igralcu.