Vedno vzburjene?!

Nekatere ženske so vedno vzburjene. Super, si mislite moški, vendar pa ni ravno tako. Gre za pred nedavnim odkrito bolezen, zaradi katere so posameznice stalno željne seksa.

Nimfomanka?!

Maja, 63-letna upokojena medicinska sestra, je pogovor z zdravnikom začela takole: ''Z vami želim govoriti o nečem, vendar prisezite, da se ne boste smejali ali me na hitro odslovili, češ da ne gre za resno težavo. Zadeva je resna.''

Na kratko – Maja se mora v vsakem trenutku spopadati s preveč dobrimi stvarmi. Več dni, včasih tudi tednov, je nenehno vzburjena, vendar potešitve ni. Zdravnik ji je, kljub njenemu resnemu uvodu, dejal: ''Kako srečen moški je vaš mož! Želim si, da bi bila moja žena takšna.'' Ko je obiskala še druge strokovnjake, so jo z začudenjem spraševali: ''No, menite, da ste nimfomanka?''

Težko verjetno. Danes je znano, da Maja trpi za tako imenovano motnjo trajnega seksualnega vzburjenja. Kot prva jo je leta 2001 poimenovala terapevtka Sandra Leiblum, vendar kot sindrom. Kasnejše raziskave so pokazale, da gre za motnjo in ne za sindrom, simptomi pa vodijo v resnično bolezen. Spremljajo jo lahko različne telesne in psihološke težave, kot sta na primer depresija in napadi panike. Nekaterim ženskam pomagajo zdravila, kljub temu pa so si strokovnjaki enotni – motnja ne izvira zgolj iz psihe. Tako gre tudi za fizično motnjo, vendar še ni popolnoma jasno, kaj jo vzpodbudi.

Ženske z motnjo trajnega seksualnega vzburjenja vseskozi spremlja občutek ''polnosti'', nenehno draženje genitalij, ki pa ni pogojeno s spolnimi mislimi ali čustvi. ''Lahko me zadane med igro tenisa ali med kartanjem,'' je pojasnila Maja. ''Nato občutim željo po seksu. Lahko se začnem samozadovoljevati in doživim orgazem več kot stokrat, pa ne čutim potešenosti. Vse je le še slabše.''

'Pa bodite lezbijka'

Urša, 33-letna trgovka in mati dveh otrok, je bila tako obupana, da se je šla na lastno pobudo dvakrat zdravit v psihiatrično bolnišnico. ''Neki psihiater mi je celo dejal, da sem verjetno spolno zavrta. Predlagal mi je, naj poizkusim z žensko.'' Simptomi so se pri njej pojavili med nosečnostjo. Ginekolog ji je dejal, da njene težave izvirajo iz hormonskih motenj – nosila je sina – in bodo verjetno izginile po porodu.

''Dan po rojstvu sina so se simptomi vrnili,'' se spominja. "Občutki so bili tako intenzivni, da jih nisem mogla zanikati. Še več – nisem bila sposobna opravljati vsakdanjih nalog. Prišla sem do točke, ko sem se morala potešiti vsaj trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer. Vendar sem ugotovila, da je po samozadovoljevanju še huje, saj sem bila še bolj razdražena. Na uro sem doživela po tri vrhunce, vendar brez učinka. Začela sem celo razmišljati o samomoru, saj tako nisem mogla več živeti. Težave sem prenesla tudi na moža. Nisem želela biti v njegovi bližini, saj sem se izogibala trenutkov, ko bi se lahko vzburila.''

Končno ji je zdravnik predpisal antidepresive. Kmalu je ugotovila, da ji pomagajo, danes lahko ob rednem jemanju zdravil brez samozadovoljevanja zdrži deset dni. Četudi priznava, da je boj od sedmega dne naprej zelo hud. A se bori in se bo še naprej. Kot tudi vse njene sotrpinke ...