Seks je izvor našega bitja. Vse se rodi iz njega.

Zadnjič sem si privoščila kavico na vrtu čudovitega lokala v stari Ljubljani. Na toplem sončku sem srkala vročo omamno tekočino, ko sem se ujela, da z zanimanjem poslušam pogovor dveh mladih deklet, ki sta sedeli za sosednjo mizo. ''Veš, fotografije so bile tako grde, kar objemali sta se, groza. Pa povsod so jih objavili,'' je hitela ena izmed mladostnic. Druga ji je poznavalsko prikimavala.

Govora je bilo o dveh slovenskih lepoticah, ki sta se goli postavili pred fotografske objektive za znano moško revijo. O imenih ne bomo govorili, ker ocenjujem, da ni potrebe (verjetno veste, o kom teče beseda). Presenetilo me je, ker sem fotografije videla tudi sama in so se mi zdele prav lepe. Res je, vsake oči imajo svojega ''malarja'', a vendar bi prej rekla, da so grde slike vojne, nasilja, pokola, mučenja in podobno kot pa prav estetske fotografije dveh postavnih mladenk.

Resnično me zaskrbi, ko na vseh koncih slišim puritance, ki jih gole fotografije razburijo bolj kot dejansko pomembne stvari, kot so na primer lakota, onesnaževanje in pomanjkanje pitne vode. Pri vsem tem se neskončno branijo seksa in vsega, kar je z njim povezanega, da ne bi slučajno izpadli ''pokvarjeni''. A vzrok za njihov strah tiči nekje v preteklosti …

Nekaterim seks pomeni svobodo, drugim potrato časa, tretjim sanjarjenje, četrtim težavo, petim rešitev, šestim ljubezen, sedmim pa … zgolj seks. Spolnost, ki jo vsak človek dojema na drugačen način, izvira iz srži naše telesnosti.

Je težava v vzgoji?

Seks je vedno na začetku. Najprej je spolnost, nato zarodek, dojenček in odrasla oseba. Ti, jaz, ona, on, skratka mi. Oči, s katerimi gledamo v računalniški ekran in beremo tale članek, so posledica telesnega zlitja naših staršev. Vsa naša biologija je nastala iz intimnega stika njunih dveh teles.

Vendar pa, četudi je spolnost izvor našega telesnega obstoja, so redki, ki jim je seks naravna in spontana manifestacija življenja. Začenši od družinske vzgoje, med mladostnimi poskusi pa vse do zrelih odnosov, vsak izmed nas nosi edinstven vzorec telesno-spolnih izkušenj. Nekatere izkušnje so bile travmatične, nekatere čudovite. Nekatere so sliko nasprotnega spola očrnile, nekatere povzdignile.

Ko spolnost obsede um

Večina nas, zaradi pritiskov družbe, svoja um in dušo doživlja kot dve popolnoma ločeni stvari. Tako delčke sebe različno vrednotimo – pamet je važnejša od telesa ali duhovnost je bolj pomembna kot um. Zato nekatere sestavke potisnemo v ozadje, od koder predstavljajo stalno ''nevarnost'' ostalim, ''pomembnejšim'' delčkom. Zanemarjena spolnost obseda um, zaradi pozabljene duhovnosti se prelevimo v egocentrike, ''nepotrebna'' pamet postane slepo verovanje.

Razdvojenost ni prišla sama od sebe, prevzeli smo jo od stoletne kolektivne dediščine, češ ''tako je okoli nas, torej je tudi v nas''. Kako naj potem sprejmemo dejstvo, da naša človečnost raste ravno iz sožitja življenjskega (nagonskega) nezavesti in božanske (moralne) vesti? Očitno je eden najtežjih aspektov sprejemanja človeškega obstoja prav najbolj osnovna – telesnost.

Zanikanje spolnosti, ki je srčica naše telesnosti, kar se pogosto dogaja zaradi stroge vzgoje in/ali religije, privede do tega, da seks postane vse bolj oddaljen. Še več – postane naš sovražnik in se obrne proti nam. V naši glavi ali pa samo na ekranu postane umazana pornografija. Spolna sla se oži na privlačne telesne dele, ki pa v naši glavi niso del osebe, ki ji pripadajo. Kalvarija se stopnjuje in oddaljenost od seksa, naravnosti in ljubezni je vse večja.

Zato vam polagam na srce, vzemimo se v roke. Sprejemanje, plemenitenje in negovanje spolnosti je kakor prihod domov, vrnitev k ljubezni, torej k svoji izvorni naravi. In prosim, dragi puritanci, ne glejte stran, tudi vi ste spolna bitja. Hočete ali nočete.