Zadnje slovo od Tomaža Pandurja

Tomaž Pandur je veljal za gledališkega samohodca, ki se mu je uspelo s svojim režijskim konceptom prebiti tudi na tuje odre. Kritiki so imeli o njegovih predstavah vselej različna mnenja, a kljub vsemu je kot režiser ostal zvest svoji viziji teatra.

O njegovi smrti so poročali številni tuji mediji in tiskovne agencije, med drugim v Španiji, kjer je bil kot režiser zelo cenjen.

Svojo profesionalno pot je Pandur začel z uprizoritvijo Šeherezade leta 1988 v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, leto pozneje je postal umetniški vodja Drame SNG Maribor, kjer so se opoldne v mariborskem gledališču od njega poslovili z žalno sejo.

V Stari dvorani mariborskega gledališča so se pred popoldansko pogrebno slovesnostjo na žalni seji od velikega in mednarodno uveljavljenega režiserja Tomaža Pandurja s slovesnimi nagovori poslovili njegovi sopotniki v gledališkem in vsakdanjem življenju. Med slovesnimi govorniki je bila tudi ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar.

Ministrica Bizjak Mlakar je med drugim izpostavila, da se je glas o nekem gimnazijcu, ki v Mariboru vzbuja veliko pozornosti s svojo gledališko skupino Tespisov voz, po Ljubljani razširil že pred njegovih prihodom na akademijo.

"Pri komaj 26 letih so mu zaupali umetniško vodstvo mariborske drame, naslednjih nekaj let pa je Maribor postal glavno mesto gledališke Slovenije, Borštnikovo srečanje pa mestni festival, saj so mariborske predstave pobirale praktično vse nagrade," je dejala ministrica za kulturo in dodala, da je po odhodu iz Slovenije zgradil še impresivno mednarodno kariero.

Prvi mož SNG Maribor Danilo Rošker je oris Pandurjeve mnogo prekratke življenjske poti začel z besedami, da so talenti, ki jih je Tomaž imel že kot otrok, kazali, da ni za brcanje žoge. Izstopal je talent za umetnost, najprej za slikarstvo, nato za gledališče, z ustvarjanjem odmevnih predstav pa je začel že kot gimnazijec, kjer je ustanovil svoje gledališče.

"V sedmih letih umetniškega vodenja Drame SNG Maribor je to hišo postavil na gledališki zemljevid sveta, Maribor pa je takrat postal gledališka metropola. Njegove predstave so občinstvo in strokovno javnost navduševale in hkrati razdvajale, s svojo karizmo in režijsko poetiko pa je znal privabiti tudi publiko in kritike iz tujine, ki so mu bili vedno bolj naklonjeni kot domači," je dejal Rošker.

Čeprav ni pozabil niti na obdobje Pandurjevega uveljavljanja na številnih svetovnih odrih, je Rošker izpostavil tudi dejstvo, da se je Pandur vselej rad vračal v Slovenijo in Maribor. Žal bo za vedno ostala neizpolnjena njegova želja, da po dvajsetih letih na svojem domačem odru postavi novo predstavo, potem ko je po dolgem razmisleku za september načrtoval premiero Marijinega testamenta.

Najbolj čustveno je smrt prijatelja in vzornika, kot je dejal sam, doživel umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug, ki se je spomnil časa pred 25 leti, ko je kot mladi baletnik prišel iz Romunije. Ponudil mu je priložnost, da je postal to, kar je danes, zato skupaj z drugimi ne more dojeti te čudne resnice in praznine, ki je ostala za njim.

Zbranim v polni Stari dvorani je med drugim spregovorila  nekdanja županja Magdalena Tovornik iz časov, ko je bil Pandur na vrhuncu svojega mariborskega obdobja, Ana Lederer iz Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) v Zagrebu pa je spomnila, da sta Pandurjeva kreativna genialnost in neprekosljiv gledališki talent svoj pečat pustila tudi v njihovi ustanovi. Žalne slovesnosti se je udeležila tudi španska igralka Blanca Portillo.

"Govoriti o človeku takih globin in dimenzij, o njegovi lepi duši, dobroti, ljubezni, talentih in profesionalnosti, prijateljstvu in popolni posvečenosti vsemu, česar se je lotil, ni lahko. Tomaž je svoje delo živel. Od njegove karizmatičnosti si zelo hitro postal odvisen. Njegova duhovitost je bila neizmerna. On je in zmeraj bo," pa je dejala njegova dolgoletna prijateljica in sodelavka Ksenija Mišič.