Domača scena

'Slovenke so se mi od nekdaj zdele zelo močne, neustrašne in neodvisne ženske'

Ljubljana, 17. 02. 2016 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Alma Rahne
Komentarji
31

27-letna Anja Drnovšek, ki je svojo igralsko pot začela v Mestnem gledališču ljubljanskem, trenutno navdušuje v vlogi Mete v predstavi Samorastniki. V intervjuju nam je med drugim zaupala, kako je doživljala prizor z bičanjem in kakšni so njeni načrti.

''Včasih so vedeli, da se morajo za svojo identiteto in pravice boriti, danes je večini samoumevno.''
''Včasih so vedeli, da se morajo za svojo identiteto in pravice boriti, danes je večini samoumevno.'' FOTO: Beatrice Cruveiller

Anja Drnovšek se je z gledališčem srečevala že kot otrok, ko je obiskovala baletno šolo v Zagorju ob Savi. Po končani gimnaziji se je vpisala na AGRFT, kjer je študirala dramsko igro in umetniško besedo. Že v času študija je debitirala v Mestnem gledališču ljubljanskem v uprizoritvi Dekameron, nastopila pa je tudi v filmih in televizijskih nadaljevankah, kot sta seriji Lepo je biti sosed in Čista desetka ter kratki film Trst je naš! in Neizstreljeni naboj ter drugi. Z njo smo se pogovarjali o njeni vlogi Mete v predstavi Samorastniki, kjer smo priča ljubezenski zgodbi med kajžarsko hčerjo Meto in gruntarskim sinom Ožbejem, pripadnikoma dveh različnih socialnih in družbenih slojev.

Kaj vam pomeni vloga Mete, glede na to, da je to vaša prva glavna vloga v MGL in na nek način zgodba, s katero nas je večina seznanjena še iz šolskih klopi?

Pritisk je bil predvsem zaradi predzgodbe, ki jo nosi Meta. Samorastniki so del kolektivne zavesti vseh Slovencev, vsi jih poznamo. Posnet je bil film, beremo jih v šoli, Meta je junakinja Slovencev. Nisem razmišljala, da igram glavno vlogo, zame to ni tako pomembno, navsezadnje moraš v vsako vlogo vložiti maksimalno. Poleg tega nas tudi režijski koncept postavlja na oder precej enakopravno. Meta je bila zame predvsem izziv, da razmišljam iz okvirov znanega. Da se ne podrejam tistemu, kar so nas učili, o tem kako o njej piše Voranc, hotela sem najti svojo Meto iz mesa in krvi. Nekako sem jo skušala postaviti v svoj čas in glede na to, zdaj na marsikakšno stvar pogledam drugače, iz drugega zornega kota.

Anja Drnovšek
Anja Drnovšek FOTO: Beatrice Cruveiller

Prizor z ''bičanjem'' je precej težak, gledalci trpijo skupaj z Meto … Je težko igrati oz. interpretirati takšno bolečino? Ste se morali na ta prizor še dodatno psihično pripraviti?

Da, oba prizora mučenj sta mi predstavljala igralski izziv. Z režiserko Evo Nino in Simono (op. a., avtorica teksta in dramaturginja) smo predvsem skušale najti rešitev v postavitvi in interpretaciji, da prizora ne bosta zlagana. Da se bosta dotaknila in pretresla in da bosta hkrati verjetna. Glede na to, da sama hvala bogu nimam, in tudi upam, da ne bom imela, izkušnje bičanja in žganja dlani, je to precej težko podoživljati. Hitro lahko postane nepristno. Na koncu smo rešitev našle v drugih igralskih tehnikah, ki meni nekoliko pomagajo, občinstvu pa dajejo potrebno informacijo. Ne bi rekla, da se moram pripraviti psihično, predvsem se moram dobro ogreti, drugo pride v situaciji samo.

Se vas je zgodba Mete dotaknila? Imate z njo kaj skupnega? Meta je imela močan karakter. Ste tudi vi takšni? Bi na njenem mestu ravnali podobno?

Meto sem vedno spremljala z nekim občudovanjem. Kot pa sem že rekla, sem jo hotela videti s svojimi očmi. Ko se je to zgodilo, moram reči, da mi je šla precej na živce. Nisem razumela, zakaj že ne pusti Ožbeja, pobere denar in živi dostojno življenje. 'V imenu ljubezni' ima tudi svoje meje. Kasneje sem dojela. Ponos, je tisto, kar ji ne dovoljuje, da bi se podredila in naredila kar drugi hočejo. In dostojanstvo. In zvestoba. To je tisto, kar nam vsem včasih malo zmanjka, kajne? Tudi jaz sem vztrajna in odločna, ampak bi me najbrž prej srečala pamet (smeh). Ne vem … tudi sama sem se vprašala vse to, ampak dejansko ne moreš vedeti, kako bi bilo, dokler nisi postavljen pred samo situacijo. V resnici se sploh ne poznamo.

Nekje sem zasledila, da ste rekli, ''da je v vsaki Slovenki tudi nekaj Mete''. Zakaj menite tako?

Slovenke so se mi od nekdaj zdele zelo močne, neustrašne in neodvisne ženske. Ženske, ki znajo razmišljati s svojo glavo. Mislim, da bi marsikatera v podobni situaciji ravnala enako.

Anja v vlogi Mete v predstavi Samorastniki
Anja v vlogi Mete v predstavi Samorastniki FOTO: MGL/Marjan Mutić

Danes so časi drugačni, pa vendar, bi vi kot Anja vztrajali s takim moškim, kot je Ožbej (neodločnim in pod vplivom staršev)?

Ne.

Predstava obravnava tipične slovenske teme: trpinčenje, zgaranost, revščino in tegobe kmečkega življenja … Kako vidite stanje družbe v času Metinega življenja oziroma danes?

Danes imamo predvsem možnost izbire, da se nam kaj takšnega ne ponovi pa se ne znamo združiti. Včasih so vedeli, da se morajo za svojo identiteto in pravice boriti, danes je večini samoumevno. Ali pa vseeno.

Kot študent igre si vedno predstavljaš, da boš stal na vrhu. Da boš delal z najboljšimi. Da boš bil eden boljših. Stremiš k temu. Sanjaš. To je dobro. Na žalost te potem realnost preseneti.

Kaj vam pomeni to, da so bili Samorastniki uvrščeni v tekmovalni program 46. tedna slovenske drame?

Zaenkrat še nisem razmišljala o tem. Če je predstava na festivalu, nikoli ne razmišljam o tem, da nastopamo v tekmovalnem programu. Preveč pritiska prinese s sabo. Jaz pa se želim osredotočiti predvsem na predstavo, jo izpeljati tako kot treba, ne pa se osredotočati na zunanje dejavnike. Vsekakor se mi zdi pa super, da smo nekoga prepričali in da se pokažemo tudi občinstvu zunaj Ljubljane.

Igrali ste tudi v zanimivi predstavi za otroke Pajacek in punčka. Kako bi opisali to izkušnjo?

Predstava Pajacek in punčka je predstava za otroke in to je bil eden tistih projektov, ki sem si ga želela delati. Z Lauro Zafred sva prišli na to idejo in jo izpeljali s sodelavci, ki jih zelo cenim. Vsak je vložil svoj trud, talent in svoje znanje. Ker nismo imeli režiserja, smo se režirali sami in kot ekipa smo se precej povezali. Nastala je glasbeno-gledališka predstava, iz katere sem se veliko naučila.

''Igra je kompleksen pojem in če ne začneš z nule in odprtih misli, se lahko hitro ujameš v past.''
''Igra je kompleksen pojem in če ne začneš z nule in odprtih misli, se lahko hitro ujameš v past.'' FOTO: Beatrice Cruveiller

Ste si kot študentka igre kdaj predstavljali, da boste prišli tako daleč? Kaj je bilo najtežje na tej poti?

Kot študent igre si vedno predstavljaš, da boš stal na vrhu. Da boš delal z najboljšimi. Da boš bil eden boljših. Stremiš k temu. Sanjaš. To je dobro. Na žalost te potem realnost preseneti. Padeš v kruto realnost, da se je za svoj kruh treba krvavo boriti. Ves čas, kjerkoli si. Zaposlen, nezaposlen, dober ali slab. In kdaj pa kdaj padeš zopet na začetek. Moram reči, da se nimam za svoje začetke kaj pritoževati. Debitirala sem v Mestnem gledališču ljubljanskem, kasneje sem delala še z nekaterimi drugimi fantastičnimi gledališči kot sta SSG Trst in APT v Novem mestu. In vsako gledališče mi je ponudilo žanrsko različne projekte in vloge, na kakršne lahko mlad igralec samo upa.

Kdo vas je do zdaj od soigralcev najbolj presenetil in na kakšen način? S kom si želite v prihodnje sodelovati in zakaj?

Načeloma se vedno pustim presenečati, ker sem se naučila, da od nikogar ne pričakujem nič. Igra je kompleksen pojem in če ne začneš z nule in odprtih misli, se lahko hitro ujameš v past. Vsak od soigralcev me vsakič preseneti. Zlasti tisti, s katerimi sem že delala projekte, ker se mi zdi, da jih poznam, potem pa pride drug žanr, druga zgodba, drug odnos, drugačen način dela. V prihodnje si želim predvsem sodelovati z novimi ljudmi. Si širiti nova obzorja, delati nove projekte.

Kakšni so vaši načrti?

Aprila začnem delati v Stari elektrarni z beograjskim režiserjem Stevanom Bodrožo in projekta se neizmerno veselim. Imam tudi par zamisli, katere bi želela v bodoče izvesti, vendar je vse odvisno od financ. Na žalost.

Nastopala je v predstavah, kot so Dobri človek iz Sečuana, Do zadnjega diha: zdaj, Zlata čeveljčka, Lizistrata, Sedem let skomin in Sugar – nekateri so za vroče.
Nastopala je v predstavah, kot so Dobri človek iz Sečuana, Do zadnjega diha: zdaj, Zlata čeveljčka, Lizistrata, Sedem let skomin in Sugar – nekateri so za vroče. FOTO: Beatrice Cruveiller

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (31)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

uporabnica991
18. 02. 2016 11.59
Slovenci so se mi od nekdaj zdeli zelo močni, neustrašni in neodvisni moški. In to ni mišljeno ironično, sploh ne.
BURGA
18. 02. 2016 18.01
tatanka_yotanka
17. 02. 2016 20.14
+6
Žena je steber družine, žal redke so danes slovenke da se temu primerno obnašajo. Mal sem delal raziskavo, pa veste da v 90 % in več resnih večletnih zvez vas bo izdala prav ona slovenka, je nezadovoljna, nezahvalna, sklona konfliktom, pogosto sebična in vzvišena ! ? Danes moški v naši družbi imamo resne težave najti zanesljivo in odgovorno, predvsem ljubečo ženo katera nam bo rodila otroke in nam dala tisto kar bi nam žene mogle dajati. Slovenke so danes vse bolj zaželene za zabavo oziroma kratkotrajno razmerje in vse manj zaželene za v hišo in družino, ker potem se ti lahko zgodi da boš hitro osivel ali se zapil. Seveda vse zgaraj napisano ne drži za vse slovenke, so še vedno tiste redke vredne vsakega spoštovanja ( žalostno je pa dejstvo da je takšnih manj kot 10 %)
Kliko7
18. 02. 2016 11.33
+2
na kmetijo pejte po punco ne pa sred ljubljane. Tam ni nč, tam samo študirajo kako bi do dnarja pršle! In razvoj podeželja naj se začne
Ka pa mislis
18. 02. 2016 12.02
Itak da isiljujejo ce jim zakon to omogoca. Otrok po defoultu mami, prezivnino takoj ocetu...
imm0
17. 02. 2016 16.52
+8
neodvisne? haha, vic dneva.... :D
spletni_nepridiprav
17. 02. 2016 16.42
+0
sej tud zgleda k ena feministka tako da me ne preseneča da take pribija
provocateur
17. 02. 2016 14.12
+12
1% je takih, ki si jih lahko vzameš za ženo. Drugih 99% je psihotičnih alkoholičark. Ne gre brez alkohola par dni, se je treba zadevat, da pozabi, kako okrogla je. Ko pa omeniš, da bi šla mal migat, je pa takoj ogenj v strehi.
Bratomil
17. 02. 2016 15.01
+8
Se strinjam, nekaj časa nazaj, ko sem bi še v srednji šoli smo se par prijateljev in jaz dobili v nekem gostinskem lokalu. Sošolec mojega najboljšega prijatelja je prišel s svojo "punco", prav tako svojo sošolko. Ne vem kaj je prijelo žensko (alkohol seveda), da mi je začela govoriti opolzkosti vpričo njega! Kako ona lahko dobi kateregakoli moškega, o mojih erogenih conah... Mislim, mene je bilo sram, kaj šele njenega "tipa". Potem se je pa naslednji dan opravičevala mojemu prijatelju, kaj ji je bilo, da je sploh osvajala mene (ker sem očitno neprivlačen za žensko oko), se izgovarjala na alkohol in na ne vem kaj še vse. Babapjanaritprodana press.
ČrniSokol
17. 02. 2016 13.45
+7
Slovenke so najboljše čutne, prijazne, ustrežljive..rade dajo, dobro %ečejo, masirajo.. edino kar me včasih moti preveč nasilne so..se jih moraš otepat ko muhe predvsem v poletnih časih njihova roka rada konča na žgečklivih mestih.. Preprost NE ponavadi ne zaleže, zato jih moram včasih tudi pošteno nadret naj mi že dajo mir.. Punce saj vem da vas razganja..dejte si dopovedat da vseh naenkrat vas pač ne morem zadovoljit..
ZRCC
17. 02. 2016 13.50
-1
BlackHawk, evo ti plus, ker si me nasmejal :)
Abrams
17. 02. 2016 12.33
+23
Slovenke so samozavestne, sam ko se je treba kregat s svojmi domačmi in partnerjem. Drugje jih pa kej velik ni slišat niti videt. Če pa so kej velizga nardile ? Še moški nismo neki dost !!!!!!
sejboboljjj
17. 02. 2016 11.38
+2
Brez Slovenk mi živeti ni. Niso idealne, niti najlepše, so pa naše. Naše krvi dekle:p
NavihanNavihan?ek
17. 02. 2016 10.15
+26
Meni se pa že od nekdaj zdijo grde, ne inteligentne, in predvsem zelo vzvišene. So tudi zelo grabežljive za denar ampak ne v smislu da bi se zaposlile v gospodarstvu in uspele, ampak v smislu da partnerju izpraznijo račun.
NavihanNavihan?ek
17. 02. 2016 10.20
+5
se bojim da res, ja, tudi tvoj komentar je na mestu, čeprav obleka al pa tudi kakšen make-up je zadnja stvar ki me moti
Petarda10
17. 02. 2016 13.48
+1
kakoi
17. 02. 2016 09.54
+2
Uh da bi nekoč imel tako profesorico,bi književnost zelo dobro sprejel,in rad prihajal k pouku.Ne pa da so nam dali neko staro žensko ki je že puščala vonj po cimpresah.
Mich Diam
17. 02. 2016 09.31
+5
Lepo dekle je Anja!
Aijn Prenn
17. 02. 2016 09.42
+2
Na drugi sliki z vrha ima krokodilčke v očeh...
Aijn Prenn
17. 02. 2016 11.22
+2
Na zadnji sliki pa so krokodilčki pravkar zaužili svoj dnevni obrok in se zadovoljno martinčkajo..;-))
povanpireni
17. 02. 2016 09.23
+13
Nekatere pa lažejo bolj, kot Pes beži !!!!!!!
XenoSlo
17. 02. 2016 09.29
+10
Principat
17. 02. 2016 09.35
+16
emancipacija žensk je absolutno pri polovici prerasla v diktaturo nad moškim , dočim še vseeno je pa polovica žensk tudi v podrejenem položaju
XenoSlo
17. 02. 2016 09.54
+6
Pol diktatorjev in pol diktatork. Super tale civilizacija.
catman
17. 02. 2016 08.53
+24
Meni se tudi zdijo nekatere Slovenke zelo močne, nekatere so zelo lahke, nekatere radodarne, ... imaš vssega po malem.
mariabologna
17. 02. 2016 13.19
+9