2. A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia. Avtorja Gilles Deleuze in Félix Guattari ji pravita tudi "anti-knjiga". Berem jo praktično že deset let in to vedno drugače, saj od bralca nekako pričakuje (če ne celo zahteva), da jo bere vsakič po "drugi poti" (začneš lahko kjerkoli, z vsakim od tisočih platojev, skočiš kamorkoli in tvoriš svoj vsakokratni lastni smisel).
3. S.N.U.F.F. (2011): Knjiga razvpitega ruskega pisatelja Viktorja Pelevina, ki sem jo pravkar začela brati. Predvsem zato, ker sem, odkar sem prebrala njegovo The Sacred Book of the Werewolf (ki je tudi navdihnila izbor imena benda Werefox), navdušena nad njim, pa tudi zato, ker mi nasploh "sede" ta hibridni, eklektični, navidezno absurdni "sci-fi" stil.
4. Preacher (strip): Začela sem brati strip Gartha Ennisa in Stevea Dillona, ker so me navdušili iskrivi dialogi v istoimenski letošnji TV-seriji, ki ji sicer nekateri očitajo, da ne dosega briljantnosti stripa, a jo jaz vseeno smatram za zelo zabavno in duhovito. Vsekakor me je čisto dovolj potegnila vase, da želim še bolj spoznati Ennisov komično-blasfemični, na trenutke že prav blazni svet.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Zasedba Werefox je februarja izdala drugo ploščo Das Lied der Maschinen pri neodvisni založbi Moonlee Records, s katerim odgovarja na ponavljajoče se vprašanje iz znanstvene fantastike – ali lahko stroji razvijejo čustva? Odgovor je nedvomno DA. Album se začne udarno, a preseneti z vsako nadaljno skladbo (na njem jih je devet), ki nas popelje v nek drugi svet. O plošči in še čem nam je razložila Melée.
"Pri novi plošči se nam je poklopilo vse, tudi s producentom Hannesom Jaecklom, Das Lied der Machinen, pa je moja deveta plošča in hkrati prva, ki mi 'sede' od začetka do konca. Na prvi plošči smo se še precej tipali, zdaj pa smo se v popolnosti začutili, kar se pozna tudi na samem izdelku. Vsak si lahko naredi povsem svoj film ob poslušanju naše glasbe, tako kot to počnem sama. Lahko greste tudi malce globlje, če vas zanima, kaj točno sem oz. smo želeli povedati. Rekla bi, da na odru nisem dosti drugačna kot v resničnem življenju. Večino svojega življenja se počutim liminal (stanje vmesnosti), hkrati pa poskušamo v to stanje potegniti tudi naše poslušalce, da so bolj dovzetni za določene stvari, resnice, ki jih v drugih stanjih niti ne zaznaš. Nimamo dobre slovenske besede za ta izraz, gre za stanje na noževi konici, kjer se velikokrat porežeš, a ultimativno dobiš nekaj, kar sicer ne moreš dobiti. Plošča ni fatalistična, borimo se naprej. Naslov albuma se navezuje na fragment nemškega pisatelja Ernsta Jüngerja, ki govori o fascinaciji nad delovanjem mašin in v čem so le-te lahko boljše (bolj uravnotežene) od človeka. Tako se mi počutimo v glasbi: kot koleščki dobro naoljenega kolesja mašine, a zadovoljni koleščki, ki jih navdihuje dejstvo, da mašina tako dobro teče. Še vedno verjamem, da je dovolj ljudi, ki dejansko poslušajo glasbo in nimajo v glavi preveč predsodkov, ki bi jih ovirali pri tem, da se odprejo pravi, iskreni glasbi, glasbi z dušo. Glasbe je več kot kdaj koli, dobre pa je enako malo kot je je vedno bilo. Zaradi preobilice vsega pa jo je zdaj toliko težje najti."
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.