Matej Mijatović: Ko talente vržeš v mešalnik in nikoli ne veš, kaj boš dobil

Matej, v tvojem življenjepisu lahko preberemo, da si glasbenik, radijec, pesnik, pisatelj, režiser ... človek se vpraša, kje najdeš čas za vse to, kaj ti je prioriteta, ali so vse zadeve, po svoje, tvoji "otroci", jih ne rangiraš po priljubljenosti?

Dolgo časa sem govoril, da nisem nič od tega, da pa se s tem rad ukvarjam. Predvsem iz spoštovanja do ljudi, ki vse te reči počnejo na res visokem nivoju. Nekako se mi ni zdelo pošteno, da se mečem v isti koš z njimi. Danes malo lažje rečem, da skladam glasbo, pišem, režiram in vse ostalo, ker sem nekaj na tem področju vseeno naredil. In ker zdaj tudi sam delam z ljudmi, ki so vrhunski umetniki. Če mi zaupajo oni, je to zame največja potrditev. Pa tudi na ministrstvu za kulturo so mi "požegnali" ta status, tako da nekaj verjetno bo na tem.

Težko bi pa rekel, kaj od vsega naštetega najraje delam. Mogoče me še najbolj mika režija, ker lahko vse te stvari, pisanje, glasbo, ples itd. vedno spraviš v predstavo. Pisanje je krasno, ker si lahko sam s sabo, nikomur nisi odgovoren razen sebi in tudi knjige ti ne more zašuštrati nihče razen tebe samega. Pri glasbi je podobno kot v teatru, moraš znati poslušati in dati prostor vsem, s katerimi si deliš oder, da nastane lepa harmonija. 

Sicer pa vse te stvari enako rad počnem. Časa nimam nič, samo spanec si lahko kradem, če hočem kaj narediti. Ampak saj se ne pritožujem, super je.

Nekje smo lahko prebrali, da "delaš, kar si si vedno želel". To pomeni, da si hotel biti kulturnik, čeprav vemo, v kakšnem (ne)stanju finančnem je, koliko politika "ceni" kulturo in koliko država nameni kulturi?

Želel sem si, da bi lahko živel od svojega ustvarjanja. In zdaj lahko. Sicer je tako, da če bi bil "svobodnjak", ne bi mogel, ker je kultura pri nas na psu. Vsaj finančno. Za svoje koncerte glasbeniki v večini dobimo tako mizerne zneske, da bi šel včasih raje igrat brezplačno, kot da vzameš tistih nekaj fičnikov. Sicer je pa Vinko Möderndorfer na Prešernovi proslavi dobro povedal, kako se pri nas gledata kultura in politika. Samo kaj, ko je tisti njegov govor en teden "burkal" družbena omrežja, potem pa je potonil v pozabo. In spet je vse obstalo na isti točki. Ko se pri nas kaj premakne, se navadno samo vzvratno.

Se da (pre)živeti od kulture ali si prisiljen, da se z njo ukvarjaš zgolj ljubiteljsko, tako kot velika večina kultunih delavcev v Sloveniji, ki za življenje hodijo v službo, s kulturo pa se ukvarjajo le za hobi ali v prostem času?

Imam srečo, da lahko za svojo osnovno eksistenco delam nekaj, kar rad počnem. Trenutno delam na radiu, za radijsko mrežo Infonet in tam mi je super. Všeč mi je, ker je na kupu zbranih res veliko zelo sposobnih ljudi in je užitek delati z njimi.

Sicer si pa s tem, ko država bolj ne podpre svojih umetnikov, sama brca v koleno. Očitno se ne zavedamo, da nas brez kulture ne bi bilo nikjer in bi bili že zdavnaj zbrisani z zemljevida. Če moraš delati osem ur ali več v neki službi in imaš na primer še družino, je potem težko zraven pisati knjige, hoditi na vaje z bendom itd. Poleg tega na tak način trpi, ne samo ustvarjanje, ampak tudi družina, ki ji moraš odreči svoj čas. In ji ga moraš. Vsak dober umetnik za svoje ustvarjanje porabi ogromno časa, ker drugače ne bi nikoli postal dober. Tudi trenutni navdih ne pride sam od sebe, ampak je refleksija preteklega dela, ki si ga porabil za to, da postaneš dober. Nič ti ne pade v glavo samo od sebe. 

 S skupino Radio Mondo ste kot nekakšni šansonjerski-folk melanholiki. Slišati vas je bilo po festivalih, koliko nastopate, kakšna je vaša ciljna publika, glede na to, da ste večkrat poetično otožni kot pa veseljaško zabavni?

Bili smo na vseh teh festivalih, Slovenska popevka, šansoni, MMS itd., zdaj pa se nekako niti ne spravimo več k temu, da bi se prijavili. Po eni strani mi je tako v redu, po drugi pa si rečem, da je škoda, da se več dobrih izvajalcev niti ne prijavi na festival, ker bi ti potem dobili na teži. In predvsem, da je premalo sodelovanja med pesniki in glasbeniki. Seveda si lahko oboje hkrati. Dostikrat pa je tako, da imaš zelo dobre glasbenike in pevce, ki naredijo dobro skladbo, solidno melodijo, super je odpeto in odigrano, besedilo pa je porazno. Mene osebno to zelo odbije. 

Kar se naše publika tiče, se ne ukvarjam s tem, koga bo glasba dosegla. Verjetno bi pa težko na naših koncertih našli gručo najstnikov, sem pa tja kakšen zaide, sicer pa pridejo ljudje po petindvajsetem letu nekje. Ne delamo muzike na prvo rimo, pri nas je treba prisluhniti besedilom, pa seveda tudi glasbi. V bendu je toliko fenomenalnih glasbenikov, da je njihove glasbene domislice res škoda zamuditi. Zdaj igram z ljudmi, za katere sem včasih vedel samo s kompilacij slovenskih glasbenikov in so se mi zdeli čisto drugo vesolje. Imel sem grozen "rešpekt", da bi jih povabil v bend, ker sem se zavedal, da tudi slučajno nisem dovolj dober glasbenik. Znam dobro napisati tekst in narediti prijetno melodijo, kot instrumentalist pa nisem kaj prida. Tudi ne morem reči, da sem pravi pevec, imam pa zanimivo barvo glasu in interpretacijo. Najprej sem prosil Jeleno Ždrale, če bi prišla posnet eno pesem, za nek festival se mi zdi, in potem, če bi igrala z nami. Skoraj me je kap, ko je pristala. Ona je res virtuoz. Potem je predlagala Nina de Glerio, ki je najprej rekel, da morava na pir, da vidi, če sem mu všeč. Šla sva in po tretjem sva si bila že strašno simpatična. Nato sta prišla še Blaž Celarec in Urban Grabenšek. Sami perfektni muzikantje, predvsem pa so vsi zares "fejst" ljudje.

To, da je muzika melanholična, drži samo deloma, zagotovo pa drži, da so naši koncerti nalezljivo veseljaški, ker se res dobro zabavamo na odru.

Vaš album ima naslov Zgodbe za dva, koliko se trenutno posvečate glasbi, nastajajo nove pesmi, bo plošča kmalu dobila naslednika?

Trenutno se ji posvečam bistveno premalo. Ampak bom to v kratkem spet spremenil. Razpet sem med pisanjem, teatrom in glasbo, pa vedno ena stvar malo trpi na račun druge. Pesmi imam napisanih gotovo dovolj za tri albume. Tako da tudi ti še pridejo. Se pa vedno bolj lotevam tega, da kaj napišem še za druge izvajalce. Fino je, ker tako tvoje ustvarjanje dobi nove dimenzije. Največ, kar sem se naučil pri svojem, je to, da mu pustim oditi, da ga lahko požlahtijo še ostali ustvarjalci. V aranžmaje se pri bendu recimo nič ne vtikam in so zaradi tega pesmi gotovo bistveno boljše, kot če bi ves čas ljubosumno želel "furati svojo špuro".

Koga od domačih glasbenikov ceniš?

Veliko jih je. Zelo mi je všeč Jure Ivanušič, Andraž Hribar, Bilbi, Nana Milčinski, Kreslin, Svetlana Makarovič … Od bendov so mi zadnje čase zelo všeč postali Pliš, Tabu in Mi2. Pa še dosti drugih je. Imamo ogromno dobre glasbe in glasbenikov, škoda je samo, ker jo bolj malo slišimo po radijskih valovih.

Svetlana Makarovič se ima (upravičeno) za kraljico šansona, kako pa meniš, da je pri moških, dotaknil se ga je npr. Jani Kovačič, se ti zdi, da med mladimi generacijami (ustvarjalcev in poslušalcev) šanson živi?

Svetlana Makarovič je fenomenalna. Obožujem njene pesmi in vse, kar dela. Vem, da gre marsikomu na živce, ker je brez dlake na jeziku. Ampak ljudje navadno tako reagiramo, ko smo postavljeni pred ogledalo. Malo se jih je pripravljenih potopiti vase in priznati, da nekaj narobe delajo oz. delamo. Ker potem moraš iz te varne cone, ki si je navajen in tvegaš, da ti bo v življenju postalo bolje. Sprememb pa se ljudje v večini bojijo.

Med moškimi se mi zdi izreden Jure Ivanušič. Ima odlična besedila, super glasbenik in igralec je. Mislim, da je on najboljše, kar se je šansonu zgodilo po Ježku. Seveda, tudi Jani Kovačič je fajn in še marsikdo dober bi se našel. Pri glasbi se ne oziram na trenutno modo. Če je glasba dobra, je dobra. Ne glede na zvrst in starost.

Knjiga Festival se zdi kot poetično-dnevniško-prozni življenjski "rokenrol" zapis mladega umetnika ...

To si tako lepo zapakiral, da ne vem, če bi še kaj dodal. V meni se je nabirala nekaj let, najbrž že od malega. Ja, bil je rokenrol. Še vedno je. Samo zdaj ga lažje dohajam kot včasih. Pa še vseeno me kdaj vrže iz ritma.

Koliko si vanjo zapakiral sebe, dejanskih prigod, izkušenj in koliko se naslanja na fikcijo?

V vse, kar napišem zapakiram sebe. Nimam tako bogate domišljije, da bi si čisto vse izmislil. Pa konec koncev tudi nočem. Pisatelji so hecna branža ljudi. Se mi zdi, da jih ima večina to pozo, da se držijo bolj zase in so malo sramežljivi, hkrati pa bi vsemu svetu raztrobentali vse, kar se da. Ker knjige gotovo ne pišeš samo zase. Če pa že, jo najbrž ne greš izdat. In jaz sem verjetno isti. Pa v knjigi je biti dosti lažje junak in faca kot v resničnem svetu. Nekaj je seveda tudi fikcije.

Odziv na knjigo je bil izrazito pozitiven, koliko spodbude ti je to dalo za naprej, snuješ še kaj v tem smislu, ali te bolj vleče drugam?

Ko sem jo napisal, sem jo dal prebrati punci, bratu in mojemu dobremu prijatelju Domnu Valiču. Oni so različni bralci, različno zahtevni imajo pa podoben občutek za estetiko. Vsem trem je bila všeč in potem sem šel naprej. Poslal sem jo gospodu Tonetu Partljiču, ki mi je dal ogromno dobrih napotkov. Prosil sem ga, če bi lahko napisal kratko recenzijo za zadnjo stran, če mu bo knjiga všeč, pa me je potem izdatno pošolal še za naprej in sem mu za vsak napotek neizmerno hvaležen. Znal je tudi povedati kaj manjka in se z njim tudi strinjam. Vesna Milek, je bila malo manj stroga kot Tone, čeprav sem mislil, da bo obratno. Sta jo pa oba pohvalila. Ko sem jima knjigo poslal nisem poznal nobenega od njiju, ker nisem hotel, da mi nekdo nekaj lepega napiše samo zato, ker je moj kolega. In želel sem jo poslati nekomu, ki ga cenim kot pisatelja. In njuno delo gotovo cenim.

Trenutno na odrih zažiga "sveži svobodnjak" Domen Valič v predstavil Zapornik št. 3.2.3., za katero si napisal dramski tekst in ga režiral. Kako vama je šlo z Valičem, kako težko je režirati monokomedijo, čigava je prevladala, glede na to, da sta dobra prijatelja?

Tukaj se ne gre za to, kdo bo prevladal. Oba sva odrasla, zrela človeka, ne rabiva se dokazovati drug drugemu. Edino, kar šteje, je to, da je na koncu predstava dobra. Poleg tega se izjemno ceniva in spoštujeva ustvarjanje drug drugega. Ego nima v najinem odnosu kaj iskati. Seveda je na koncu tako, da če ti kot režiser rečeš, to tako ne more biti, mora to obveljati. Zato, ker je tudi režiser odgovoren, če bo na koncu predstava slaba. Ker je on pustil igralce, da tako igrajo. In igralci ne igrajo tako, ker so zanič, ampak ker jim je bilo tako naročeno. Mi imamo veliko dobrih igralcev, samo prav jih je treba usmeriti. Nisem tip režiserja, ki bo dajal igralcu zelo natančna navodila, kaj mora delati. Treba jim je pustiti prostor in čas, da se lahko igrajo. In tako je bilo tudi pri Domnu. Sploh je pa on tako zabaven tip, da je bila vsaka vaja burleska. Še zdaj me zabava na vsaki predstavi, pa sem videl skoraj vse ponovitve.

Sicer pa sva s to predstavo dala drug drugemu priložnost. Jaz sem jo napisal posebej zanj in on je dobil glavno, saj gre pač za monokomedij. Jaz pa sem imel možnost delat s profesionalnim igralcem. Vedno sem trdil in še vedno, da je bil v MGL-ju prezrt. Pa ne govorim to zato, ker sva prijatelja, res ne. Ampak on je vedno iz vsake stranske vloge naredil nekaj dobrega. Njegova igra se ni nikoli ponavljala in to mi je pri njemu najbolj všeč. Ko greš v teater, dostikrat veš, kaj boš dobil od določenih igralcev, pa ni v tem nič slabega. Tudi zaradi tega hodijo ljudje v gledališče, ker jim je to fajn. Pri Domnu nisem nikoli vedel, vedno me je presenetil. In tudi v tej najini predstavi me vsakič znova osupne, kako se lahko vživi v toliko različnih likov in jih med sabo preklaplja v trenutku. Pa zelo sem vesel zanj, da mu gre zdaj tako dobro. Predvsem pa izjemno cenim njegov pogum, da se je odločil za samostojno pot in odšel iz varnega zavetja, sicer odličnega igralskega ansambla. To naredi samo človek z "jajci" in on jih ima!

Gre morda vsebinsko v predstavi na nek način za "problematiko" milenijcev, ki življenje radi zrežirajo zelo po svoji volji, ne glede na posledice?

Ne vem, nisem se oziral na to. Niti ne želim nikomur solit pameti, ker za to nisem primeren niti poklican. Ljudje moramo odgovarjati za svoja dejanja in tudi za tisto, kar ne naredimo. Včasih še bolj za to. Mogoče je to še najbolj pomembno sporočilo predstave.

Si v življenju velikokrat rekel "mene, ne bo noben je*al" in naredil po svoje?

Trudim se, da nikoli ne naredim ničesar, kar je v nasprotju z mojimi načeli. Mislim, da je zelo jasno po katerih vrednotah naj bi se ljudje ravnali in živeli. Če se najde kdo, ki je nesramen, si ga pa znam tudi privoščiti. Sicer pa nisem zamerljiv. Ljudje ravnajo tako, kot najbolje znajo. Če bi vedeli, da to ni okej, bi najbrž ravnali drugače. Pa tudi kompromise je treba znati sklepati.

Starši si ponavadi želijo, da bi jih otroci ubogali in se kaj naučiti na njihovih izkušnjah. Kakšno popotnico si dobil ti, si jih večkrat poslušal ali si eden od tistih, ki morajo vse poskusiti na lastni koži?

Poslušal sem jih kar naprej. Ponavadi upravičeno. Bil sem precej problematičen otrok. Nisem bil huligan, ampak nikoli se mi ni ljubilo učiti stvari, ki jih nisem maral. V osnovni šoli sem se dostikrat naredil bolnega, da sem lahko ostal doma in potem cele dneve študiral šah ali v miru bral knjige. Zaradi tega sem kasneje posledično moral delati marsikaj, kar si res ne bi želel in bi z veseljem nekaj tovrstnih epizod iz svojega življenja tudi izpustil. Hkrati pa mi je mogoče prav to, da sem marsikaj skusil na svoji koži, dalo ogromno neke snovi za ustvarjanje.

Koliko so te brce v življenju pognale naprej, v nove zmage in koliko so te "zatolkle v poden"?

Mene vedno žene samo naprej. Rinem z glavo skozi zid do onemoglosti. To, da nekaj ne morem, tega ni v mojem besednjaku. Vse lahko, samo če se potrudim. Ne pomeni, da mi vse uspe, dostikrat mi ne, veliko stvari naredim par let prepozno, ampak do zdaj sem naredil v glavnem vse, kar sem si zadal. Kar še nisem, pa še bom!