Kako naši estradniki preživljajo kulturni praznik?

Kje boste in kaj boste počeli na letošnji slovenski kulturni praznik? 

Trkaj: Letos bo kar delavno, ker imamo ob 11. uri nastop v Kranju, v knjižnici, kjer bova z dr. Igorjem Saksido predstavila najin projekt Kla Kla Klasika, ki združuje klasično poezijo in rap. Potem pa izide še videospot za pesem Lepa Vida, ki je bila navdahnjena s Prešernovo Lepo Vido. Pestro!

Boštjan Gorenc – Pižama: Z ekipo Cankar stripa bomo pod večer zabavali ljudi v hramu kulture, v Cankarjevem domu. 7. februarja bodo tam podelili Prešernove nagrade, 8. zvečer pa bomo tam zavzeli oder Andrej Rozman Roza, Žiga X. Gombač in jaz ter predstavili svoje videnje Cankarja, čigar 100-letnice smrti se letos spominjamo, nekateri pravijo, da celo "praznujemo", a meni ta termin ne diši ravno. Skratka delovno, teden pred in po kulturnem prazniku. V soboto pa v istem hramu ob 15.00 in 17.00 pripovedujem pravljice.

Luka Sešek: Verjetno bomo z družino bolj v domačem zavetju, popoldne pa bomo obiskali kakšno kulturno prireditev.

Zlatko: 8. februarja bom lepo počival in se zvečer sprehodil po mestu.

Emkej: Verjetno bom počival doma, saj bomo dan prej praznovali rojstni dan Boba Marleya s prijatelji Roots in Session.

Ana Praznik: Na letošnji Prešernov dan bom delovna. Mislim, da prvič odkar delam na radiu. Tako da bo to zagotovo drugače praznično preživet dan.

Elvis Kudič: Po pravici povedano si bom ta praznik vzel za počitek in imel Harry Potter maraton. Kakšno družinsko kosilo pa bo zagotovo.

Je to dan, ko si privoščite (še) več kulture, ste sami aktivni, soudeleženi v kakem kulturnem dogodku ali ste raje v vlogi opazovalca, potrošnika?

Trkaj: Meni je to lep praznik, kjer se še dodatno zavem, kaj vse mi kultura in umetnost pomeni. Sem pa večinoma časa kreativen, tako da je tak tudi moj dan in vsakdan.

Boštjan Gorenc – Pižama: Aktivno udeležen z ekipo, ki je ustvarjala Cankarjeve stripe. Na splošno mi gre z obiskovanjem kulturnih dogodkov zadnje čase bolj slabo, ker imam toliko lastnih nastopov.

Luka Sešek: Doma imamo navado, da 8. februarja vsak družinski član, pred domačimi, ob kosilu, nastopi z eno od Prešernovih pesmi. Vedno je zabavno. Priporočam!

Zlatko: Kulture ni nikoli dovolj. Včasih je dobro biti samo opazovalec, ko pa je čas in trenutek, pa tudi sam ustvarjam. Mnogi ne vedo, da smo kulturni delavci 24 ur na dan zaposleni. Morda se sliši smešno, mislim povsem resno.

Emkej: Ta dela prost dan najraje posvetim družini, kar se pa tiče kulturnih dogodkov, sem bolj v vlogi opazovalca, čeprav to, kar gledam jaz na 8. februar ponavadi nima kaj dosti veze z dr. Figom.

Ana Praznik: Kadar le utegnem, se odpravim na kakšen kulturni dogodek. Ne samo ob osmem februarju, pač pa tudi sicer. S partnerjem obožujeva muzeje in galerije in tudi kadar potujeva, si privoščiva ogled kakšne lokalne galerije ali kulturne ustanove. Se mi zdi, da mesto spoznaš z drugega zornega kota. Umetniškega. Ki mi je silno všeč.

Elvis Kudič: Priznam, sem velik podpornik kulturnih praznikov, menim da je lepo da posvetimo ta dan enemu največjih slovenskih umetnikov. Sam pa sem najraje opazovalec.

Se slovenski kulturi namenja dovolj pozornosti in sredstev?

Trkaj: Mislim da ne, saj bi bilo lahko vloženega več denarja. Sploh v infrastrukturo in kanale, da lahko kultura pride do ljudi. Hkrati pa bi tudi rad videl več projektov s strani kulture, ki bi se finančno izplačali, da bi živeli sami od sebe in od lastne sposobnosti, ne od sponzoriranja države ali razpisov. Država lahko pri tem pomaga, a cilj je tudi finančna neodvisnost določenega projekta na dolgi rok.  

Boštjan Gorenc – Pižama: Definitivno ne. Smo majhen prostor, kjer dejansko ... npr. v ZDA lahko kot nišni umetnik dosežeš neko kritično maso, pri nas pa je ne moreš. Tukaj je potrebna pomoč države, kakšni so razpisi oz. pogoji pod katerimi država pomaga, bi bilo potrebno diskutirati, je pa definitivno v zadnjem času pokazala mačehovski odnos, ko je mnogim ustvarjalcem kakovostnih kulturnih vsebin, ki se že dolga leta trudijo in izkazujejo svojo odličnost, odrekla pomoč. Očitno je kultura nekaj, kar naj bi ljudje "počeli popoldne".

Luka Sešek:  Težko vprašanje. Če sem čisto iskren, se ne bom delal pametnega, ker o tem ne vem prav veliko, lahko pa rečem to, da je iz leta v leto boljše biti umetnik na slovenskih tleh. V to sem prepričan!

Zlatko: Torta nikoli ne bo pravično razdeljena. Kdor je bližje ognju, ta se bolje greje. Verjamem pa, da so cilji dosegljivi če zavihaš rokave in se posvetiš delu. Morda so rezultati toliko slajši.

Emkej: Slovenska kultura je zaprt prostor, kjer lahko dobro živijo le priviligirani. Za nas, "druge" vrste kulturnike pa ostajajo samo drobtine, katere ne nasitijo. Sami si moramo skuhat in vzet usodo v svoje roke. Uspeh posameznika je odvisen od njega samega. Država že dolgo ni več prijatelj.

Ana Praznik: V medijih je absolutno premalo pozornosti. Sicer je različne kulture dovolj na vsakem vogalu. Samo pogledati je potrebno izza vogala. Sicer pa kar nekaj mojih prijateljev dela v kulturi in pogosto "pojamrajo", da so razmere res katastrofalne. Ne samo v javnih zavodih, še večji problem je pri nevladnih organizacijah in kulturnih društvih, ki ponujajo vrhunski umetniški program, a ostanejo brez potrebnih sredstev, s katerimi bi se vsaj za trenutek lahko izognili finančnim težavam. Kako boš v takšnih razmerah kreativen, inovativen in motiviran kot kulturnik? Težko.

Elvis Kudič: Mislim, da skozi leta to upada. Manj pozornosti in še manj sredstev. Najbolj pa je žalostno in se tudi opazi, da ljudje sploh ne vedo, za kateri praznik gre ...

Kateri so najboljši načini, da se ljudem približa kulturo?

Trkaj: Da se dela presežne projekte, ljudi preko različnih kanalov in možnosti spoznava z kulturo. Hkrati pa, da izobražuje in uči okusa in estetike same nasploh. Če ti celo življenje ponujajo le hamburger, se ti bo neka druga jed lahko zdela samo čudna in neokusna, ker si toliko navajen na "instant" produkcijo.

Boštjan Gorenc – Pižama: Ljudi je treba navaditi, da postanejo aktivni konzumenti kulture, a to je precej težko. Videli smo, kakšni so bili odzivi, kako je Simona Semenič dežurne dušebrižnike razburila s skoraj deset let staro fotografijo. Problem je že samo dojemanje kulture, kjer se stvari trgajo iz konteksta.

Luka Sešek:  Da se zanimive prireditve oz. dogodke še bolj podpira in da se na televiziji kdaj kakšna traparija zamenja z recimo kakšnim hudim koncertom.

Zlatko: Če bi se domači kulturi povečalo pol toliko pozornosti kot ameriškim volitvam, bi se kultura sama približala ljudem in bi jo na ta način lažje prepoznali in jo bolj spoštovali.

Emkej: Ni enega načina. Ljudjem so všeč različne stvari. Zdi se mi, da je predvsem pomembna pristnost, kar pomeni izražanje, projiciranje in procesiranje pravih čustev, kajti tako se ljudje lahko poistovetijo in odnesejo kaj iz umetniških del.

Ana Praznik: Mislim, da je najprej potrebno zagotoviti zadostna sredstva za kulturnike, da bodo lahko delali v normalnih pogojih. Če bo sredstev dovolj, se bo tudi kultura začela širiti in približevati ljudem. S tem si namreč širimo obzorja, postajamo boljši ljudje, se tudi nam kot uporabnikom kulture začne luščiti kreativni oreh in posledično odpiramo misli in tudi srce.

Elvis Kudič: Najbolje se kultura približa ljudem, ko je v družbi in skupaj praznujejo, ob kakšni večerji.

Koliko Prešernovih pesmih znate na pamet?

Trkaj: Dekletom. Glosa, del uvoda Krsta pri Savici, Kam in dele Zdravljice.

Boštjan Gorenc – Pižama: Hm, dobro vprašanje. Vrba, Zdravljica, Apel in čevljar, osnovne tri,  Al prav se piše kaša ali kasha, pa še cel kup citatov. Nisem pa še izpolnil življenjskega cilja, da bi se na pamet naučil Krst pri Savici. Na tem delam, trenutno sem na šestih vrsticah in upam, da mi bo do kakega 85. rojstnega dneva uspelo.

Luka Sešek: Priznam, da toliko kot je bilo v šolskih časih treba. Se pravi,  približno tri ...

Zlatko: Eno, znal sem jih več, dokler sam nisem začel pisati svojih pesmi.

Emkej: Nobene.

Ana Praznik: Uf ... prvo, drugo in sedmo kitico Zdravljice znam. Vmes se spomnim, ampak mora nekdo začet. Vrbo sem znala, pa bi jo morala zdaj nekajkrat prebrat, da bi šla gladko. Sicer pa sem s Prešernom na pamet bolj slaba. Mi je kar malo nerodno zdaj.

Elvis Kudič: Povodni mož. Mislim, da smo ga v 8. razredu morali znati za oceno.