Jurka Fischer: Od PR-ovke do slikarke

Poznamo vas predvsem kot glasbeno menedžerko. Sedaj že nekdanjo. Od kod prihaja vaša strast po slikanju? Menda ste popoln samouk ...

Po skoraj 20 letih dela v glasbi, nazadnje 13 let kot PR-ovka, je to res tisto, po čemer bi me lahko kdo poznal, ja ... Kar je logično, ker se pač ves čas zadržuješ med ljudmi, ki so bolj ali manj znani, službeno in osebno, pa te potegne zraven. In čeprav je muzika kot takšna še vedno moja strast, se je v bistvu v zadnjih nekaj mesecih zgodilo nekaj konkretnih prelomnic ... Pa se še kar dogajajo, se mi zdi ... To, kar pa se ob tem vidi na zunaj, je le odraz sprememb. Hočem povedati, da sem sicer slikala od nekdaj, a se je šele zdaj obrnilo tako, da sem stvari želela tudi pokazati. Drži, nisem šolana, sem popolni samouk na tem področju, za kar mi je pravzaprav žal, a tako pač je. Po moje sem v osnovi estet, slikanje je le kanal, po katerem se spuščam in raziskujem nekaj, kar je zame lepo in zato zelo pomembno.

Eden vaših mentorjev je bil Izidor Jalovec, priznani kranjski slikar. Kakšen vpliv ima na vaš slog in kako sprejmete njegove pohvale, kritike? Sami sicer pravite, da se ves čas učite ...

Z Izidorjem Jalovcem sva bila precej v stikih pred mojo prvo razstavo v Celju. Dal mi je marsikateri nasvet in sem mu zelo hvaležna za to. Vendar sva po tem nekako izgubila stik. V trenutku, ko bom imela občutek, da se ob tem ne učim več, bom nehala. Dokler pa je tako, me žene neverjetna energija ... je kar malo težko razložiti. Ko opazuješ od enega dela do drugega spremembe, ki nastajajo, ko veš, da si vedno boljši, je to neopisljiv užitek.

Koliko časa že slikate oziroma vam je slikanje bilo in je kot nekakšen ventil, da sprostite frustracije, se predate svojim strastem, sanjam?

Kot rečeno, od nekdaj se na tak ali drug način ukvarjam s tem. Včasih je to pomenilo, da sem šla in poslikala vse glinene lonce za rože, barvala po cunjah itd. Dejansko pa sem 'padla not', ko sem začela z malanjem platen. Zdaj sem pred naslednjo težavo – kako v mojem stanovanju slikati take velikosti, kot bi si želela, ha ha. Rada bi namreč delala res velike površine, velike kot stene. Ne vem, morda kdaj najdem kako rešitev. Absolutno je vsaka slika odraz mojega notranjega sveta. Pa niti ne toliko frustracij kot nekih zgodb, ki se mi dogajajo, pa jih ne znam izživeti ali ubesediti, jih pa lažje spravim iz sebe na tak način. Dvojnost je ves čas stalnica na mojih slikah in to pove veliko tudi o meni, ha ha.

Osnovni, najbolj pogost motiv na vaših slikah je žensko telo v različnih pozah, kombinirano z drugimi estetskimi dražljaji. Vas fascinira estetika telesa, same poze ali lahko iščemo globlji pomen?

Ja, jaz osebno sicer najdem globji pomen, mi je pa vseeno, če ga kdo drug ne, ha ha ... Žensko telo je izjemno hvaležna zadeva, če delaš figuraliko, vsaj zame. S toliko kotov ga lahko pogledaš in vedno je ena točka, nek center, ki sije. Na moškem je takih centrov, vsaj po mojem mnenju, manj ... Ženska je vedno začetek domišljije, moški je bistveno bolj realen in fiksen. To mi je sicer v pravem življenju bolj všeč, a v slikanju ne ravno.

Na novejših delih se je začel na slikah pojavljati par, moški in ženska, na krilih mlade ljubezni. Pomenljivo. Kako, v umetniškem smislu, na vas vpliva ljubezen?

Glede na to, da sem zaenkrat najbolj zadovoljna s svojim zadnjim delom, bi rekla, da vpliva dobro ... Nasploh lahko rečem, da sem v vsakem primeru in v vseh stvareh boljša, če sem srečna. Ravno zato sem prej rekla, da ne gre za frustracije. Če sem srečna in sploh če sem zaljubljena, pa itak ni več nobenih meja.

Po prvi predstavitvi v Celju bo do konca novembra na ogled nova razstava v Mengšu z naslovom Passion & Respect. Sta strast in spoštovanje gonili v vašem življenju?

Ja, zame najbolj pomembni zadevi. Kakor koli obračam, vedno pridem do tega. Vse se začne in vse se zaključi pri spoštovanju in strasteh. Zame je življenje brez strastnega dojemanja izgubljeno. Si ga ne znam zamisliti, ker bi umrla od dolgega časa. Spoštovanje pa je osnova, iz katere izhajam. Povabila Urške Alič, da naredimo razstavo v Mengšu, sem bila izjemno vesela ... Najprej zato, ker sem še vedno rada nekako v bližini najbolj sposobnih ljudi, kar ona nedvomno je, drugič pa zato, ker je prostor bliže komu, ki v Celje morda ni prišel. In zdaj, ko slike stojijo v prostoru, sem sploh čisto navdušena. Kot mali otrok.