Je Murko že 'nastavil' Miklavžu?

Damjan, kaj ti je lansko leto prinesel sveti Miklavž?

Miklavž me zadnja leta obide, bolj priden sem za Božička. Sicer pa je Miklavž pri nas bolj skromen. Vedno sem bil navajen, da prinese kaj sladkega, kakšno sadje in sladkarije.

Se je v tvojem otroštvu kdaj zgodilo, da te je sveti Miklavž še posebej presenetil? Si se morda bal parkeljnov, da te slučajno ne bi vzeli?

Spomnim se, da sem si močno želel bučko z zlato ribico. Ko je prišel in potrkal na vrata, sem proti našim velikim vratom domače hiše prišel zelo previdno, počasi ... Še danes mi srce hitreje bije, ko se spomnim tega nepozabnega dogodka. Pred vrati je bil majhen akvarij, v njem pa sta plavali dve zlati ribici, tega ne bom nikoli pozabil. Kot vsak otrok sem se tudi jaz bal parkeljnov in verjetno si danes kar nekaj Slovencev želi, da bi me kateri od njih takrat odnesel in da ne bi potem brali tega članka. Toda vseeno ga bodo prebrali prav vsi (smeh).

Si morda že 'nastavil' Miklavžu ...?

Pismo za Miklavža bom spravil kar na mizo v jedilnici, pa naj kar pride sam ponj, da vidimo kako je pogumen (smeh).

Če bi lahko izbiral, katera vloga ti je bolj pisana na kožo, vloga svetega Miklavža ali parkeljna?

Kakor kdaj. Včasih se počutim, da moram ljudem malce ponagajati, jih provocirati, jim metati kosti, da jih potem glodajo ... Ko pa gre za kakšno resno zadevo, kot so dobrodelni nastopi, pa se jih z veseljem udeležim, in velikokrat mi te stvari prinašajo več miru.

Če je sveti Miklavž dobri mož, ki obdaruje otroke, je Damjan Murko ...?

Ljudem prinašam smeh, veselje, pa tudi jezo in ogorčenje. Vsa čustva so v življenju potrebna. Vsak mora kdaj pa kdaj zdraviti svoje komplekse na drugih. Vsak mora kdaj pa kdaj ustnice raztegniti v smeh – na račun nekoga drugega. Vsak mora kdaj pa kdaj prisluhniti glasbi, ki ga pomirja. Tako da ljudem prinašam vsega po malem. Vesel sem, da je tako ...