Domača scena

INTERVJU: Boris Cavazza: Ko si enkrat v gotovih letih, te ne povohajo več

Ljubljana, 04. 05. 2016 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 17 min
Avtor
Teja Pelko
Komentarji
36

Gledališki in filmski igralec, režiser pa tudi profesor in šansonjer se je za igralstvo odločil po spletu naključij, vzljubil pa ga je šele po dveh letih študija. Čeprav mu je načelno vseeno, kakšno vlogo dobi, obžaluje, da nikoli ni delal z odličnim filmskim režiserjem z odličnim scenarijem, v katerem bi imel tudi zelo dobro vlogo. Hollywood pa ga nikoli ni zamikal.

Boris Cavazza velja za steber domačega filma in gledališča.
Boris Cavazza velja za steber domačega filma in gledališča. FOTO: Aljoša Kravanja

Boris Cavazza se je rodil 2. februarja 1939 v Milanu očetu Italijanu in materi Slovenki. V Slovenijo se je preselil leta 1948 po smrti očeta. Pri trinajstih se je vrnil v Milano, kjer se je med drugim ukvarjal z amaterskim boksanjem, nato pa se je leta 1956 vpisal na Pomorsko šolo v Piranu. Po štiriletnem šolanju je postal strojnik ter od leta 1960 do leta 1963 delal najprej kot asistent, potem pa kot častnik stroja na ladjah trgovske mornarice. Zaradi dolge odsotnosti od doma (nekoč je bil na plovbi kar leto dni) je celo ostal brez punce. Neki drugi pripadnici nežnejšega spola pa se ima zahvaliti za to, da je postal igralec. Dejala mu je namreč, naj gre študirat. Najprej je šel na Filozofsko fakulteto, nato pa je spoznal nekaj igralcev, med drugim Dareta Valiča, ki ga je navdušil za Akademijo. Nanjo se je vpisal leta 1964. Igralsko poklicno pot je začel leta 1971, uradno se je upokojil leta 2012. V svoji dolgoletni karieri je Cavazza nanizal ogromno gledaliških in filmskih vlog. Svoje bogato igralsko znanje je nekaj časa na Akademiji kot profesor tudi predajal naprej. Preizkusil se je tudi kot režiser pa tudi kot šansonjer. Pred desetimi leti je izdal svojo prvo (in za zdaj edino) ploščo z naslovom 11 korakov s songi s humorno-ironično vsebino, ki jih je po njegovih besedilih uglasbil Igor Leonardi.

Cavazza je svojo poklicno pot začel kot strojnik na ladjah trgovske mornarice. Iz tega obdobja so mu v spominu najbolj ostale ženske.
Cavazza je svojo poklicno pot začel kot strojnik na ladjah trgovske mornarice. Iz tega obdobja so mu v spominu najbolj ostale ženske. FOTO: Miro Majcen
Cavazza sodi med najpomembnejše slovenske igralce, o čemer pričajo tudi številne nagrade, ki jih je dobil za svoje delo. Njegovo zasebno življenje pa so (tudi) v odrasli dobi zaznamovale številne tragedije. V istem letu je namreč izgubil tako ženo kot najstarejšega sina Kristijana, leta 2009 pa je umrl še sin Damijan. Ostala sta mu sin Sebastian, ki je ravno tako igralec, in 13-letni sin Aleksander Boris, ki se mu je rodil v zakonu z nekdanjo ženo Oriano Girotto.

S Cavazzo smo se pogovarjali v središču Ljubljane v lokalu, v katerega redno zahaja.

Še vedno ste zelo zaposleni. Zadnjič ste omenili, da se pripravljate na novi projekt v koprskem gledališču. Lahko kaj več poveste o tem?

Ni več, ker ne vem, ali bomo to delali. Kaže, da bomo. Vmes so prišle neke komplikacije. Sem pa res zelo zaposlen. Čakam tudi na neke odgovore za neko reklamo. To bi mi vzelo sedem dni. Potem moram iti v Makedonijo. Imeti bi moral tudi koncert v Kočevju. In to vse med tem študijem za predstavo v koprskem gledališču. Kar nekaj stvari je torej v zraku.

Na podlagi česa se odločate za sprejetje vloge?

Predvsem na podlagi režiserja. Tekst je sicer pomemben, a če režiser ni v redu, lahko stvar splakne. Zelo zanimiv režiser je Kokan Mladenović. On me je tudi sprejel v Beograd v Atelje 212, v katerem sem igral v predstavi Gospoda Glembajevi. Potem so ga na žalost igralci po dveh letih odnesli, ker je hotel v gledališču vzpostaviti podoben režim, kot ga imamo pri nas. Tam je namreč nemogoče vaditi. Mi smo recimo vadili od 12 do 16 popoldne, ker so dopoldne vsi vadili nekje drugje, zvečer so skoraj vsi delali nekje drugje, eni so snemali … To je takšna štala, da si človek sploh ne more predstavljati. Tam so tudi igralci, ki po 20 let niso stopili na oder, dobivajo pa plačo prek pošte. Tudi kolegi jih ne poznajo, ker jih sploh še videli niso. Mladenović pa je to hotel spremeniti. Dejal jim je, da morajo v matičnem teatru igrati vsaj dve predstavi, potem pa lahko gredo tudi kam drugam, ne more pa namesto njih angažirati cel kup igralcev in jih plačevati.

Nastopil je tudi v predstavi Gospoda Glembajevi srbskega gledališča Atelje 212, ki so jo uprizorili tudi v Sloveniji. Na posnetku je uprizoritev iz Križank iz leta 2012.
Nastopil je tudi v predstavi Gospoda Glembajevi srbskega gledališča Atelje 212, ki so jo uprizorili tudi v Sloveniji. Na posnetku je uprizoritev iz Križank iz leta 2012. FOTO: Miha Fras

Kateri so še vaši najljubši režiserji?

Od domačih predvsem Dušan Jovanović, Mario Uršič pa tudi Zvone Šedlbauer in Mile Korun, s katerima sem sicer delal le enkrat. Drugače sem pa veliko delal tudi s tujimi, takrat, ko je bila kriza v Drami. Ne bi vseh našteval, ker bi jih bilo preveč.

Kaj vam sploh še pomeni izziv?

Nisem eden od teh, ki bi govoril: "Želel bi si to in to igrati …" Meni je v bistvu vseeno. Ni mi vseeno, ali je majhna vloga – raje imam, da je velika vloga. A če je dobra, če je karakterna, jo z veseljem vzamem, če ne, pa gremo mimo. Saj sem v pokoju. Ni mi treba hlastati po ne vem čem.

Cavazza se je na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani vpisal leta 1964. Po končanem študiju je delal v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu in se leta 1971 zaposlil kot igralec v SNG Drama Ljubljana. Od 1985 je bil tri leta član Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), nato se je znova vrnil v ljubljansko Dramo. V svojih zgodnjih letih je sodeloval tudi z gledališčem Glej, pozneje pa tudi z Mestnim gledališčem ljubljanskim, Prešernovim gledališčem Kranj, Gledališčem Koper in s Špas teatrom.
Cavazza se je na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani vpisal leta 1964. Po končanem študiju je delal v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) v Trstu in se leta 1971 zaposlil kot igralec v SNG Drama Ljubljana. Od 1985 je bil tri leta član Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), nato se je znova vrnil v ljubljansko Dramo. V svojih zgodnjih letih je sodeloval tudi z gledališčem Glej, pozneje pa tudi z Mestnim gledališčem ljubljanskim, Prešernovim gledališčem Kranj, Gledališčem Koper in s Špas teatrom. FOTO: Aljoša Kravanja

Je pa verjetno še vedno veliko povpraševanja po vas?

Niti ne. To je tipično za ta prostor – ko si enkrat v gotovih letih, te ne povohajo več. Kup starejših igralcev je, ki niso več delali, odkar so šli v pokoj, ker jih nobeden ni več povohal. Edino Souček, ki dela risanke in neke svoje projekte … V nasprotju z recimo Srbi, ki jemljejo stare igralce. Gledal sem nekaj predstav, v katerih nastopajo igralci, stari po 85, 90 let, in igrajo, saj so še pri sebi. Fino je videti enega starega igralca, ki nosi nekaj drugega kot pa en mlad igralec. Pri nas pa po navadi enega igralca srednjih let našminkajo v starega ali pa mora igrati starejšega, kot je sam, kar ni dobro. So namreč generacije, ki še vedno stojijo za nami, ne samo za mladimi.

Delate oziroma ste morda delali tudi na kakšnem filmu?

Trenutno ne, sem pa posnel dva filma. V filmu Ana (gre za kriminalno dramo po scenariju Marcela Buha in v režiji Igorja Šmida, op. a.) imam zelo majhno vlogo. V filmu Rudar, ki smo ga snemali v Hudi jami in govori problematiki ljudi, ki so bili po 2. svetovni vojni vrženi v omenjeno jamo, pa imam srednjo vlogo. Režirala ga je Hanna Slak, hčerka pokojnega Francija Slaka, ki sicer živi v Berlinu. Upam, da bo film zelo v redu. Tudi za Ano pravijo, da bo. Bila je že neka projekcija, a brez glasbe in bolj na hitro montirana. Jaz raje ne grem gledat takšnih stvari – napol izdelke. Film si ogledam, ko je enkrat končan, in si ustvarim svoje mnenje – kar pa je zelo težko, če si znotraj filma.

Čeprav ima rad tako film kot gledališče, mu je teater večji užitek.
Čeprav ima rad tako film kot gledališče, mu je teater večji užitek. FOTO: Aljoša Kravanja
Kaj imate sicer raje – film ali gledališče?

Oboje, čeprav je v gledališču vseeno večji užitek, saj takoj dobiš povratno informacijo. Pri filmu pa si prepuščen režiserju, ne veš, kaj in kako bo zmontiral … Na koncu si lahko presenečen, ker je bil dober scenarij, potem pa vidiš, da je stvar bolj tako 'Ojdi mi dojdi mi'. Jaz sicer nikoli nisem imel te sreče, da bi delal z odličnim filmskim režiserjem z odličnim scenarijem in bi imel tudi zelo dobro vlogo. Vedno so me nekako preskočili. Ne vem, zakaj.

Mogoče pa to še pride ...

Upam.

O Hollywoodu niste nikoli razmišljali?

Ne, nikoli. Večkrat sem bil v Ameriki, a me ni nikoli zamikalo, da bi tam živel. Moja kolegica Mira Furlan je poročena s Srbom, a živita v Los Angelesu. Je zelo dobra igralka in perfektno govori angleško, brez naglasa. Skupaj sva delala na Brionih in sva se veliko pogovarjala. Rekla mi je, da je Amerika čista groza. "Ves čas hodim na avdicije. Najhujša avdicija, kar sem jih imela, je bila za neko glavno vlogo. Režiser me gleda in mi pravi: 'Si zelo zelo dobra igralka, a nisi jebljiva.' Rekla mi je, da je mislila, da mu bo skočila za vrat in ga zadavila. Takšne so te avdicije. So zelo ponižujoče. Moraš poslušati raznorazne opazke. Gledajo te, kot da bi kupovali konja. "Se lahko obrnete, da vas vidimo od zadaj? Lahko odprte usta, da vidimo, kakšne zobe imate?"

Kot predavatelj ste na AGRFT pred leti poučevali dramsko igro in igro pred kamero. Se je ta zelo spremenila od takrat, ko ste vi začeli?

Ja, to se je čisto spremenilo. Tudi za predavatelje. Zdaj je vse veliko bolj zakomplicirano, odkar je ta bolonjski sistem. Študentje so takšni, kot pač so. Jaz sem imel srečo, da sem imel nekaj dobrih letnikov in so danes vsi zelo uspešni igralci – recimo Marko Mandić, Pia Zemljič, Mojca Fatur. A sem se naveličal tega dela. Saj je dobro, da človek menja poklice, da nisi do pokoja ukleščen v eno in isto ustanovo. Po Akademiji sem šel v Koper. Tam sem šel tudi v pokoj. Zdelo se mi je zanimivo, ker se je ta teater ravno ustanavljal. Moja nekdanja študentka in prijateljica Katja Pegan me je povabila tja in sem takoj prišel.

Cavazza je bil na AGRFT zaposlen med letoma 1987 in 1990 ter 1993 in 2002, od leta 1995 kot redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero.
Cavazza je bil na AGRFT zaposlen med letoma 1987 in 1990 ter 1993 in 2002, od leta 1995 kot redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero. FOTO: Aljoša Kravanja

Kako ocenjujete stanje na področju igralstva pri nas?

Zelo klavrno. Denarja ni. Ne bom jamral zase. Imam kar dobro penzijo, ker v pokoj nisem šel kot igralec, ampak kot profesor. Smilijo pa se mi ti mladi, ki so brezposelni in so angažirani za eno ali dve predstavi, pri čemer so honorarji minimalni, zato so primorani igrati tudi v takšnih limonadah, ko jih vidimo na televiziji, tako da si malo zaokrožijo prihodke. Včasih nismo imeli teh težav. Če smo delali nadaljevanke, smo za eno nadaljevanko porabili sedem, osem ali pa celo deset dni. Danes pa v enem dnevu posnamejo eno nadaljevanko. Nimajo se niti časa naučiti teksta, kaj šele, da bi kaj razmišljali o vlogi. To je narobe svet. Kar zadeva denar, smo na psu v kulturi, ne samo mi, vsi, da ne govorimo o pisateljih. Ne vem, kako se enemu pisatelju sploh izplača napisati knjigo, za katero recimo potrebuje tudi dve leti. Na koncu dobi bore malo. Če izračuna ure, ne vem, ali dobi en evro na uro.

V dolgoletni karieri ste delali s številnimi igralci. Kateri vas je najbolj navduševal in zakaj?

Ne bi jih imenoval, ker sem bil nad veliko igralci, s katerimi sem delal, vzhičen in zelo zadovoljen. Lahko samo rečem, da sem bil nazadnje najbolj navdušen nad Makedoncem Nikolo Ristanovskim, s katerim sem delal v Ateljeju 212. Je odličen igralec. V predstavi Gospoda Glembajevi igra mojega sina. Dobro sva se razumela. Moram reči, da je to igralski fenomen. Tudi nekateri naši igralci, ki pa jih ne bom imenoval, so svetovni. Sploh ne vemo, kakšne dobre igralce imamo. Res. Zadnjič sem šel v Italijo gledat tri italijanske predstave in sem se zgrozil, kako so slabi igralci. Imajo enega igralca, ki je fenomenalen, okrog je pa eno zelo nizko povprečje skoraj bi rekel amaterskih igralcev. Tisti glavni, ki je zelo popularen, ima ogromen honorar. V Udinah sem pred časom gledal predstavo, v kateri igra moj prijatelj, ki je za časa vojne zbežal v Italijo in se potem 'uštulil' v en teater v Genovi, zato me je zanimalo in sem šel gledat. Pa mi je rekel: "A veš, koliko je glavna igralka dobila za dvoletni angažma? Dve milijardi lir. Mi pa – da ti ne povem. Živeti moramo v luknjah." Hotel, potovanja in hrano si morajo sami plačati. Dobijo honorar in od tega morajo preživeti. Pred nekaj leti je ena naša pravnica hotela, da bi imeli isti sistem. Pa sem ji rekel: "Veš kaj, tam lahko človek s tem preživi vsaj pol leta, tu pa s temi honorarji preživiš en mesec." Poleg tega, da ne moreš imeti družine, ker s predstavo krožijo po vsej Italiji.

77-letnik je še vedno zelo zaposlen. Med drugim nastopa v predstavi MGL Dobri človek iz Sečuana (na posnetku zadaj na sredini).
77-letnik je še vedno zelo zaposlen. Med drugim nastopa v predstavi MGL Dobri človek iz Sečuana (na posnetku zadaj na sredini). FOTO: Damjan Švarc

Delali ste tudi kot režiser. Kakšni ste – puščate igralcem dihati ali ne?

Seveda jim pustim dihati, saj točno vem, kaj igralec potrebuje. Čeprav stojim za določenimi stvarmi, drugače pa pustim, da zadihajo po svoje. Pri režiji se veliko stvari naučiš tudi zase, ker to, kar je spodletelo pri tebi, preizkušaš na drugih. No, ne preizkušaš, bolj poskušaš videti, zakaj so nekatere stvari takšne in ne drugačne. Zdaj je veliko igralcev začelo režirati – eni manj, drugi več. Vsakomur bi privoščil, da se ukvarja tudi z režijo. Tudi svojemu sinu sem rekel: "Glej, zdaj si že toliko star, imaš 43 let, ne boš ves čas igral, najbolje, da začneš tudi režirati." Bomo videli, če bo. Tu se pojavi neka bojazen: "Kaj, če mi bo spodletelo?" Potem imaš nekako občutek, da te gledajo postrani, češ: "Kaj se greš? Raje se drži svojega poklica …" Je pa zdaj tudi veliko mladih režiserjev, tako da imajo že oni manj dela kot sicer. Tudi pri starejših režiserjih, moja generacija, vidim, da so že vsi na hladnem. Izjema je Jovanović, pa tudi on se bori kot lev. Dušan Mlakar, Zvone Šedlbauer … so začeli režirati po amaterskih gledališčih. Ne vem, no. Usoda je pač takšna.

Cavazza je leta 1992 kot režiser debitiral s predstavo Zaigraj še enkrat, Sam v ljubljanski Drami.
Cavazza je leta 1992 kot režiser debitiral s predstavo Zaigraj še enkrat, Sam v ljubljanski Drami. FOTO: Aljoša Kravanja
 

Za svoje delo ste prejeli veliko priznanj, med drugim Prešernovo nagrado, Severjevo, Badjurjevo, Župančičevo, Borštnikov prstan, viktorja za življenjsko delo ... Katera vam največ pomeni in zakaj?

Ne vem. Dobil sem veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo – to se smatra za to. Enako kot Borštnikov prstan. Drugače pa sem dobil tudi nagrado za življenjsko delo v Sarajevu leta 1990, ko sem bil še mlad. Zdaj so mi rekli v Kopru, da dobim tantadruja za življenjsko delo. Poklicali so me tudi iz Makedonije, iz Strumice, in mi dejali, da bom dobil nagrado za življenjsko delo. Te nagrade se zelo veselim, ker sta jo dobila tudi Lordan Zafranović in Karpo Godina, pa tudi zato, ker so to Makedonci. Kje so me izbezali, ne vem. Ta gospod, ki me je klical, je rekel, da je gledal vse moje predstave in vse moje filme, ko je bil še študent, in mi je rekel, da si zaslužim to nagrado. Potem pa mislim, da bo konec.

Nagrade mi pomenijo neko priznanje za moje delo. Zaradi njih ne skačem do stropa, sem jih pa vesel. Vsake nagrade sem vesel, ker je to priznanje za nekaj, kar si naredil. Nekaj nagrad sem dobil tudi z zakasnitvijo. Na Sterijinom pozorju bi moral dobiti nagrado za eno stvar, pa so jo dali enemu drugemu, naslednjič pa so mi rekli: "Ker vam nismo dali zadnjič, ko bi jo morali vi dobiti, jo boste pa zdaj dobili." To so te kuhinje. Povsod so kuhinjice. Kuharji kuhajo zelo veselo.

Leta 2013 je Cavazza prejel viktorja za življenjsko delo.
Leta 2013 je Cavazza prejel viktorja za življenjsko delo. FOTO: Organizator

Nam lahko zaupate kakšno anekdoto z gledaliških desk?

Veliko se jih je zgodilo, a sem jih kar pozabil. Bolj se spomnim nekih anekdot od ostalih kolegov. Ena od zelo prijetnih je od Arnolda Tovornika, ki je bil zelo zelo dober igralec – naš Pavle Vuisić. Umrl je precej mlad – ne vem, ali je imel 60 let. Bil je tak korpulenten, ogromen. V eni igri bi moral prebrati eno pismo. Po navadi si ta pametni igralci, no, bolj štrebarji, naučijo pismo na pamet, on pa je imel vedno napisanega. Enkrat je en kolega rekel: "Zdaj ga bom pa zaj***" in mu je gor prinesel prazen list. Arnold ga odpre in pravi: "A bi rajši vi kolega to prebrali, jaz sem pozabil očala doma." In ga je zaj***.

Cavazza se za sprejetje vloge odloča predvsem na podlagi režiserja.
Cavazza se za sprejetje vloge odloča predvsem na podlagi režiserja. FOTO: Aljoša Kravanja
Sami sicer niste začeli kot igralec, ampak kot strojnik na ladjah trgovske mornarice ...

Ja, to je bilo tudi zanimivo.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz tega obdobja?

Vse. Ženske. Jebenti, jih imaš na tone, samo jih moraš plačati. Pri 20, 21 si poln energije in raznoraznih testosteronov. Komaj čakaš, da prideš na kopno in greš na ženske, ampak jih moraš pač plačati.

Kje pa so bile najlepše?

Povsod so lepe. Tudi v Afriki. Imaš lepe črnke.

Pa najbolj ognjevite?

Tega pa ne vem. Vse se delajo, da so za denar.

Potem so dobre igralke?

Ja, seveda.

Koliko časa ste bili najdlje na plovbi?

Eno leto. Tako da ko sem prišel nazaj, nisem imel več punce. Tisti, ki so bili poročeni, so si lahko mislili, kaj so njihove žene delale med tem časom, tako da je bilo zabavno.

Ste imeli kaj domotožja?

Ne, nimaš niti časa za to. Delal sem namreč na ladji, ki ni imela linije, ampak je iz pristanišča v pristanišče dobivala telegrame iz Splošne plovbe, kam bo šla. Tako da nismo nikoli vedeli, kam bomo šli.

Ste pa verjetno videli ogromno sveta?

V glavnem Severno Ameriko, celo Evropo do Sibirije in zahodno obalo Afrike, kamor smo hodili po bolj dragocen les: ebenovino, tikovino ...

Zakaj ste se odločili za opustitev tega poklica in se odločili za igralski študij?

V Afriki sem se zaljubil v eno Slovenko, ki mi je rekla, naj grem študirat, zato sem dal odpoved in prišel sem študirat. Nisem vedel, kaj bi. Najprej sem šel na Filozofsko fakulteto študirat francoščino in angleščino, potem pa sem spoznal nekaj igralcev, med drugim Dareta Valiča, ki me je navdušil za to, da grem na Akademijo, saj da tam ni matematike, fizike, biologije … in tako sem postal igralec. Prvi dve leti študija sem sicer mislil, da je to brez zveze, potem pa me je zamikalo in sem ostal, ker sem videl, da je to kar v redu poklic. Ni ti treba več vihteti 20-kilogramske macole. Imeli smo tudi ogromne matice in ključe. Ko smo imeli servis na glavnem motorju, smo morali ven vzeti bate in menjavati obročke. To je bilo kar težko delo.

Nekaj časa ste bili tudi boksar …

Ja, to sem počel iz veselja, amatersko. Kar nekaj časa sem boksal. Enkrat sem celo z Zavcem, ko še ni bil nič v oddaji Res je! z Mišo Molk. To je bila prva oddaja. Nekje je izvedela, da sem boksal in so mi pripeljali Zavca. Takrat je bil še zelo mlad. Ni bil še niti profesionalec, ampak amater. Pa sva malo boksala. On se tega dobro spomni. Zadnjič mi je rekel, da je imel veliko treme, ker je bil takrat prvič na televiziji.

Zakaj ste prenehali boksati?

Ker sem prišel v Slovenijo. Boksal sem v Italiji. Na Pomorski šoli sem sicer nekaj poskušal v okviru boksarskega kluba. Bil sem neke vrste trener. Imeli smo mogoče en nastop, potem pa je vse zvodenelo. Iz tega ni bilo nič.

Kot ste že omenili, ste odraščali v Italiji, Milanu, potem pa ste prišli v Slovenijo. Verjetno je bil to za vas takrat kar precejšen šok. Kaj vam je bilo najtežje?

Ja, seveda. Šok je predvsem zaradi menjave šole. Ko sem prišel nazaj, slovenščine v bistvu skorajda nisem znal. Potem sem moral še enkrat v Italijo, pa sem že spet imel malo problemov z italijanščino, pa iz Italije na Pomorsko šolo in že spet sem imel težave s slovenščino. Tako da ni ravno prijetno z ene šole na drugo. Po mojem imajo podobne težave otroci diplomatov, ki se selijo na štiri leta, čeprav imajo dosti boljše pogoje, saj hodijo v angleške oziroma francoske šole, tako da imajo neko izobrazbo. Ti pa hodiš enkrat v eno jezikovno skupino v šolo, drugič v drugo, in je malo večji problem.

V prostem času najraje bere.
V prostem času najraje bere. FOTO: Aljoša Kravanja

Ste kdaj razmišljali o vrnitvi v Italijo?

Ne. Vračam se kot turist, da bi tam živel, pa ne. Tam je še večje sr*** kot tu. Že od nekdaj. Italija je imela v 50 letih tako imenovani ekonomski bum, a ta bum je bil samo za nekatere, za druge je bil pa bolj tako. Zdaj je pa sploh groza. Ljudje tu živijo tudi s 400 do 500 evri, a tudi v Italiji živijo s 300 do 400 evri, pa je vse dražje kot tu.

Pišete tudi pesmi. Nekatere od njih je Igor Leonardi tudi uglasbil in jih skupaj na koncertih predstavljata občinstvu. Od kod te glasbene ambicije?

Niso ambicije. To je čisto veselje. Nekaj zapišem. To ni ravno poezija, ampak je bolj za uglasbit. Vedno sem poslušal boljše kantavtorje, kot so Fabrizio de André, Giorgio Gaber, ki ima sicer slovenske korenine, a je Italijan in ima odlična besedila, Rus Vladimir Visocki, ki je bil tudi igralec in je umrl mlad pri 42 letih zaradi alkohola in drog (tudi v Rusiji se to dogaja), Georges Brassens v Franciji je bil fenomenalen, Joan Baez, Bob Dylan ... In potem se malo nalezeš. Sicer pa zelo malo koncertiram, želel bi si več. Težko se je s tem ukvarjati resno, če je to na svete čase enkrat. Zadnjič smo imeli koncert na Ljubljanskem gradu, mogoče ga bomo imeli v Kočevju maja oziroma junija, potem naj bi ga imeli v Istri pri nekemu mojemu prijatelju, ki ima veliko gostilno in velik prostor in ima tam vedno koncerte, drugo sezono naj bi nastopili v Bernardinu, Leonardi pa mi je predlagal tudi, da bi imel z njim in s Fake Orchestra koncert v Cankarjevem domu.

Cavazza je tudi pevec, interpret in avtor pesmi. Svojo prvo - Balado o gospe Mariji - je napisal že v davnih 70. letih prejšnjega stoletja. Na koncertih pesmi poje ob spremljavi zasedbe Fake Orchestra pod taktirko Igorja Leonardija, ki je njegove pesmi tudi uglasbil.
Cavazza je tudi pevec, interpret in avtor pesmi. Svojo prvo - Balado o gospe Mariji - je napisal že v davnih 70. letih prejšnjega stoletja. Na koncertih pesmi poje ob spremljavi zasedbe Fake Orchestra pod taktirko Igorja Leonardija, ki je njegove pesmi tudi uglasbil. FOTO: Miro Majcen

Na nastopu na Ljubljanskem gradu ste omenili, da ste v mladosti veljali za lepega. Ste imeli veliko oboževalk?

Kaj pa vem. Niti ne. Moj sin pa. On je tip, na katerega se lepijo ženske.

Na kaj ste sicer najbolj ponosni?

Na svoja sinova, ki sta mi ostala.

Bi kaj naredili drugače, če bi lahko?

Ne. Ne bi.

Imate še kakšne neuresničene želje?

Nimam. Samo to, da bi bil zdrav. Pa da bi doživel 90 let, da bi videl, kaj bo delal mali sin, ki je zdaj star 13 let.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Berem. Včasih sem hodil na Rožnik, zdaj še to ne, ker se mi ne ljubi. Zato mi je tudi trebuh zrastel.

Ste še vedno vegetarijanec?

Ne. Kje pa.

Kot brezdomec je leta 2014 nastopil v videospotu Omarja Naberja za pesem Žamet.
Kot brezdomec je leta 2014 nastopil v videospotu Omarja Naberja za pesem Žamet. FOTO: YouTube
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (36)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

CIGU MIGU
05. 05. 2016 09.06
+4
boris,lepo se obrij in uredi frizuro pa malo prepotence pusti za seboj in boš zgledal mlajši in bolj dostopen
johanca123
04. 05. 2016 19.08
-11
To je hudič ko enkat tud viagra več ne prime
Iztok Strel
04. 05. 2016 22.23
+9
milesahead
04. 05. 2016 17.30
+8
zadnji odgovor pokaže stanje duha.
Mich Diam
04. 05. 2016 14.08
+9
Mene pa je najbolj navdušil v filmu Feliks Langus! Je pa najbrž slab ljubimec, izbranke niso dolgo z njim!
matejcko
04. 05. 2016 15.44
+12
Al se jih pa naveliča in natakne drugo, bolj frišno
veronqa
04. 05. 2016 13.46
+17
Kako smo noreli gledati njegovega Skapena v dramo! Ni mu slabo Borisu, saj je lahko kar zadovoljen s svojimi osebnimi dosežki na področju igralstva. Pobral je veliko nagrad tu in na področju bivše Juge! In tudi znajde se, če ni več vlog, se gre pa šansone. On je Holywood imel tu in ni rabil Amerike!
Karantanija
04. 05. 2016 17.15
+9
Ni rečeno, če dobiš vlogo v Holywoodu, da si dober igralec. Si pa prav gotovo bogatejši.
pedritsegonita
04. 05. 2016 12.31
-2
Zanimivo pri njem je, da ga poznam, ne spomnim se pa niti enega filma v katerem je nastopal :). Drugače pa dolgočasen, njegov sin ni nič boljši. Tam kjer igrata Cavazzi je bolje ne gledat.
caspera1
04. 05. 2016 13.26
+5
Gledaliških predstav ne poznaš ali se ga tudi samo ne spomniš?
matejcko
04. 05. 2016 15.45
+3
Za unega tam zgoraj dvomi, da je kakšno sploh že videl, pa naj igrata oba iz familje Cavazza, al pa noben od njiju...
santamaura
04. 05. 2016 11.28
+9
Legenda - V filmih je najraje igral frajerje ali pa norce - Danes ga nihče ne povoha, saj ima prehudo konkurenco - Celo vlado in devetdeset poslancev, da o Boratu sploh ne govorim. Tudi v ZDA Clint ali pa Arni nimata več šans, saj ima Trump glavno vlogo
milan-hisan
04. 05. 2016 11.27
+13
"Hollywood pa ga nikoli ni zamikal." To je laž.
tigrica2008
04. 05. 2016 11.26
-2
Meni on ni ne vem kako dober igralec. Prej nasprotno. Čisto povprečje. Iz rokava stresem vsaj 10 igralcev, ki so zame top liga. Je pa dolgo na sceni, zato je legenda ...
Mario71
04. 05. 2016 11.04
+10
Hollywood ga ne zanima? pa še kako ga zanima, samo ve da tam nima kaj iskat, da ga noben nebi povohal, ker je človek 100 let za pravimi igralci..jbg...želim mu srečo.
.mdC.
04. 05. 2016 20.16
+1
Dober igralec je. Tole si ptegnil iz neke lastne frustracije, ker je daleč boljši od tebe, kar koli že počneš in voziš tistega golfa pa plačuješ kredit za garsonjero. Še 30 let pa bo. Gospod car spodnjega dupleka.
cuko666
04. 05. 2016 10.43
+0
Daj ne imej se za ne vem kako sposobnega igralca, stopi na realna tla in se ozri okoli sebe. Nisi nič več kot ostala slovenska raja, katera je po 50-tem letu odslužena, zakaj bi bil ti izjema......... o Holiywoodu pa je škoda besed, ker ne vem kaj bi ti tam delal???!!!!!
Offside
04. 05. 2016 10.30
+2
'Ste še vedno vegeterjanec? Ne. Kje pa.' ja, vsakega enkrat pamet sreča, bolje pozno kot nikoli.
devlon
04. 05. 2016 10.29
+2
eden največjih dosežkov: Oriana
BEEF-TECH
04. 05. 2016 09.44
+1
Še preveč ga vohajo! Še tako dobri (tako igralci kot predstavniki drugih poklicev) morajo v penzijo in dat prostor mladim. Če že, potem mladih talentov nihče ne povoha, ker so v senci tastarih dokler ti ne umrejo in včasih še po tem.
eiffel
04. 05. 2016 11.17
+3
Malo hecno je sicer, če starca v filmu igra nek bruc, ampak dobro, tudi to bomo preživeli - da so le mladi talenti dobili priložnost.
TRUMPP
04. 05. 2016 09.44
+10
Večni uživač,......
komir10
04. 05. 2016 21.58
-1
hotchilipoper
04. 05. 2016 08.58
+7
Ja,hudo je ko si enkrat star,življenje je bilo pa lepo.
User416781
04. 05. 2016 09.53
+51
Če bi prebrala biografijo, bi videla, da obstaja tudi druga plat in ne bi želel živeti njegovega življenja. Mislim, da že samo to, da preživiš dva svoja sina, pove svoje - si ne predstavljam.
CIGU MIGU
04. 05. 2016 08.45
+7
nič proti-samo čas je za mlade ker si že 60 let na vseh reklamah
peggi
04. 05. 2016 08.25
+10
Eden boljših igralcev :) Mene je najbolj navdušil v vlogi Tonija v filmu to so Gadi ,legenda res :)
ronson1
04. 05. 2016 08.16
-9
Dober igralec, slab ljubimec, saj mu vse uidejo ));;
User416781
04. 05. 2016 09.55
+4
Mogoče pa je to posledica velike ponudbe...
McClain
04. 05. 2016 08.03
+31
joooooj, včasih ma pa res bolane. Mislim da on ni zanimal Hollywooda in ne obratno, ker jaz tudi ne zanimam Claudie Schiffer in ne obratno :-)
HAILWOODmike
04. 05. 2016 09.22
+2
.mdC.
04. 05. 2016 20.19
+0
Zakaj projeciraš svoje želje po kardašian pop tv idiokraciji na vse ostale?