Z Jeklinovo smo se pogovarjali na njenem domu dan po britanski odločitvi o izstopu iz Evropske unije, kar je novinarko precej prizadelo. "Odločili so glasovi starih Angležev na vzhodu države, ki mislijo, da bodo na ta način lahko obudili staro angleško slavo. A to ni mogoče," se je ob našem prihodu pridušala Jeklinova, ki je novice v zvezi z referendumom spremljala dolgo v noč. Kljub temu, da datum intervjuja ni bil najbolj posrečeno izbran, smo v pogovoru izvedeli marsikaj zanimivega iz njenega poklicnega, pa tudi zasebnega življenja. Med drugim, zakaj se kljub številnim neresničnim in žaljivim objavam o sebi nikoli ni odločila za tožbo, kakšen vtis je nanjo naredila morebitna bodoča prva dama ZDA Melania Trump, ki jo je spoznala še kot Melanijo Knavs, zakaj ne uporablja družbenih omrežij in zakaj meni, da si zdravnik Ivan Radan zasluži spomenik, ne pa aresta.
Nedavno ste dopolnili 80 let. Vam to predstavlja kakšen poseben mejnik ali gre pač za še eno številko več pri letih?
V resnici je samo eno leto več. Moram reči, da je to, da sem stara 80 let, raztegnjeno na eno zelo dolgo obdobje, tako da ne morem reči: "Joj zdaj sem se pa zbudila in imam 80 let." Je bilo pa okoli tega kar nekaj cirkusa in sem utrujena. Ne bi bila več 80, ker je bilo naporno (smeh).
Se počutite toliko stari?
Sploh ne. Vic je v tem, da se sploh ne počutim prav zelo staro. Pozabljiva sem, a na klasičen način. Če si napišem na listek tam, kjer imam šibko točko, je vse v redu, a meni se tudi listkov ne da pisati. (smeh)
Kako ste praznovali svoj rojstni dan?
Tako, kot praznujem vse svoje rojstne dneve. Stisnila sem jo na tuje - sama. Sama s sabo sem v najboljši družbi. To zveni napihnjeno, a je preprosta resnica. Šla sem v Firence, kamor bom šla drugo leto spet, ker so me povsem očarale. Firence so prvo evropsko mesto, v katerem bi takoj živela brez problemov. Stanje duha, stanje arhitekture … to je ena lepota, to je ena noblesa, to je ena kultiviranost, ki ji nič ne more do živega. Meščani imajo le gene svojih imenitnih prednikov in to se pozna tudi v vsakdanjem utripu. Okoli je pa kulisa toskanskih gričev in vinogradov. Super je.
Prepotovali ste skoraj ves svet. Še vedno hodite na daljša potovanja v eksotične dežele?
Ne bom več. Iz dveh razlogov. Prvič, ker sem videla že skoraj vse, kar je zanimivo. Zadnji dve leti sem si že kar izmišljevala, kam iti. Dobro, marsikje še nisem bila, a me tudi nič ne 'rajca'. Tisto, kar me je 'rajcalo', sem pa skoraj vse videla. Drugi razlog je pa to, da sem bila lani jeseni na Havajih. Tja sem peljala vnukinjo, ki je navdušena surferka. To je bil moj zadnji poklon, kar zadeva moje finančne zmožnosti. Želela sem, da otrok, ki je sicer star 27 let, živi v Londonu, ima svoje stanovanje in je menedžerka, tako da ni nobene posebne potrebe, da sem za to svoj denar 'šparala' – a kakor koli, želela sem, da otrok uživa in otrok je užival. Meni so bili pa Havaji tudi grozno všeč in bi šla takoj še enkrat, in sicer na otok Maui. Na Mauiju je najlepša narava, kar sem jih videla v svojem življenju.
Kam bi se še vrnili?
Marsikam bi šla še dvakrat ali trikrat pogledat. V enem 'šusu' tudi ne moreš vsega relevantnega videti. Za svojo dušo bi šla grozno rada še enkrat na Grenlandijo. Med hojo po ledeni plošči sem doživljala takšne praobčutke, ki niso primerljivi z ničemer drugim. Ob tem sem se počutila tudi zelo privilegirano, saj mlajši tega ne bodo več mogli početi, ker se bo vse stopilo.
Se še vedno potapljate?
Ne dovolijo. Pri 75 je bila očitno meja. Vedno sem se potapljala s potapljaško šolo PADI, ki je pojem kvalitete in varnosti. Malo več sicer stane, a se izplača. Ko sem pri 75 prišla na neki tajski otok, so mi rekli, da jim moram pokazati zdravniška spričevala. Debelo sem jih pogledala, saj še pol leta prej tega sploh niso spraševali. Niso mi sicer direktno rekli, a občutek imam, da je pri 75 letih tista meja in to čisto razumem. Da pri treh specialistih dobiš izvide, pa mene mine veselje do potapljanja. Zato sem si rekla: "Punca, dosti je." Me je pa zelo bolelo srce.
Ste pa s tem začeli zelo pozno ukvarjati …
Ja, zelo. Iz čisto pragmatičnih razlogov. Sem pa potapljanje in podvodni svet vse življenje občudovala. Zelo pogosto sem bila na lokacijah, ki so bile tudi potapljaške in sem na pomolu gledala, ko so prišli z barke potapljači. Bili so razmršeni, mokri, koža se jim je svetila, od opreme jim je teklo in meni so se zdeli kot polbogovi. Zdelo se mi je, da jaz tega ne bi zmogla. Ko sem začela – bolj iz slabe volje, ker so me 'prebukirali' – sem pa ugotovila, da je mnogo bolj preprosto, kot sem si predstavljala. In zdaj sem zelo neuspešni ambasador med znanci, naj gredo pod vodo, ker je to nekaj tako nepopisnega … na neki način je po mojem podobno doživljanju vesolja. To je tako drug svet in tako druga percepcija, da je s čimer koli na trdi zemlji popolnoma neprimerljivo. A občutek imam, da nimam prav veliko posnemalcev, za kar mi je žal.
Kaj vas poleg potovanj in potapljanj še razveseljuje?
Razveseljuje ne, zanima pa - to, kar sem vse življenje počela. Zanima me, kaj je po svetu novega. A ne vulgarne novice. Jaz primitivnih časopisov sploh ne berem. Mene zanima, kam gre ta svet. In ta svet maršira v maloro. Moje raziskovanje svetovnih, evropskih in domačih trendov je zmeraj bolj žalostno opravilo. A jaz iz njega ne morem. Večina ljudi je tako srečnih. Pravijo mi: "Jaz sploh ne berem več časopisov in ne gledam več televizije. S tem se ne obremenjujem in dosti lažje živim." Tudi jaz bi dosti lažje živela, a ne morem ven. To je močnejše od mene.
Kaj pogrešate svoj novinarski poklic?
Imam srečo, da še vedno po malem pišem. Imam en tedenski komentarček, ki sem si ga zelo zvito zamislila oziroma ga izpeljala. Ponudili so mi, da pišem tedenski komentar in da si temo izberem sama. Najprej mi je prišla na misel televizija, saj tudi na njej zelo veliko visim in tudi veliko tujih postaj spremljam. Ugotovila sem, da lahko skozi televizijo in skozi televizijske dogodke, ki so univerzalni in ki jih tudi drugi mediji pokrivajo in o katerih govorimo, na pravzaprav zvit način govorim o svetu, ki me obdaja. V glavnem sem prevzela en rahlo zajebantski pristop – malo cinično, malo humorno, a tudi zelo resno. Luštno se da pisati. Imam veselje s tem, čeprav imam dva dni nad glavo ta pritisk, da moram dobro napisati. To me še vedno izmuči, a je fino. Objavljam lahko tudi druge reči, če želim, a se mi prav veliko ne da več.
Se je pa novinarski poklic od vaših začetkov zelo spremenil, kajne?
Jaz ga, ne da ga ne poznam več, ampak ga ne priznam več. Če bi bila še enkrat mlada in bi šla v medije, bi želela biti fotoreporter, ker se mi zdi, da je podoba ostala še dosti nedotaknjena v tem svetu. S podobo lahko še vedno počneš, kar hočeš, čeprav zelo slabo živiš in je vprašanje, če bi lahko s podobami, kakršne si jih jaz zamišljam, sploh lahko živela, a lahko še vedno na dosti visokem nivoju vzdržuješ eno kakovost in eno veselje do poklica. Pisala pa ne bi več. Rubrika, ki jo imam, je v bistvu eno igračkanje na stara leta. Mlada pa ne bi bila več novinarka.
Ko ste vi začeli, je bil to moški klub ...
To je bil zelo moški klub. Ko sem jaz začela na Delu v ljubljanski rubriki, mislim, da nas je bilo 10 fantov in dve punci. Generalno so bile na Delu med novinarji ženske še kar bele vrane, čeprav so bile nekatere že zelo dobre. Asa Stanovnik je bila urednica zunanje politike in to odlična. Vanda Škodnik je bila tudi dobra urednica notranje politike. Ampak – kot rečeno – so bile to v glavnem bele vrane in jaz sem bila v dobri moški družbi kar nekaj časa. A, čim se je kvaliteta začela zniževati in čim so nastopili problemi, so pa seveda babe vdrle. To je vedno tako. Tam, kjer moški začno izstopati, sceno napolnijo ženske, ker so bolj potrpežljive, bolj skromne, bolj z vsem zadovoljne, čeprav ne morem reči, da so manj ambiciozne – bolj 'štrapacne' so.
So vas moški kolegi lepo sprejeli?
Glede tega obstajata dve zgodbi. Ena zgodba je bila ta, da so me moški kolegi dobro sprejeli, da nisem imela nobenih poklicnih problemov, je pa res – in zdaj bom zelo neskromna – da sem bila že od začetka dobra novinarka. Vsi so vedeli, da dobro pišem, zato sem tudi zelo hitro napredovala. To so bili le intelektualci, v glavnem sicer sami 'falirani' študenti, med katerimi sem tudi jaz pristala, ki pa so le vedeli, kaj je to kvaliteta in so spoštovali dobro pisanje. Potem sem se pa preselila na TT, ki je bil nekakšen predhodnik Mladine - intelektualen časopis na visokem nivoju, za katerega sem z veseljem pisala. Tu je bila pa ena mešana moško-ženska zasedba zelo uglednih novinarjev, večina še živečih je na zelo visokih položajih tudi v literaturi. Odlična ekipa je bila. Tam pa ni bilo več tako preprosto, čeprav mi ni noben nič hudega hotel. Bilo je nekaj poklicnega ljubosumja, vsaj jaz si to tako interpretiram. Dali so mi vedeti, da naj se nikar ne petelinim, ker nisem čisto nič posebnega. To se je najbolj reflektiralo na vsakotedenskih sestankih redakcije, kjer smo imeli najprej kritiko prejšnje številke. Kritika prejšnje številke je mene tako utrdila, da na Jani in pozneje nisem niti enkrat imela nobene situacije, da bi lahko kolegi kritizirali kolege, ker sem vedela, kaj se iz tega rodi. Na TT-ju se je zgodilo tako, da meni v redakciji niti enega članka niso pohvalili. Nihče ni sicer rekel, da je čisto zanič, so pa rekli, da bi lahko nekaj malo drugače ali pa malo boljše naredila. Vse na fin način, a so te psihično ubili. Jaz sem takrat veliko profitirala za svoj pogled na to, česa v kolektivu ne smeš početi. Tako, da je odgovor ambivalenten. Malo sem imela problemov, malo ne in zdaj je seveda vprašanje, če bi na TT-ju z mano isto delali, če bi bila moški, a najbrž bi isto. Tu je šlo vseeno za poklicno rivalstvo, ne pa za spolno.
Ste tudi pionirka rumenega tiska pri nas …
Lady je bilo tako luštno narediti, ko so se vsi tako grozno zgražali. Jaz sem že takrat veliko po svetu hodila. Moje zelo ljube postaje so bili kioski na železniških postajah in na letališčih, kjer so imeli vse svetovne časopise. Namesto v bifeju, sem čepela tam in gledala, kaj po svetu izdajajo. To me je že takrat zelo zanimalo. Potem sem to uresničila s kar precej novimi naslovi v mojem podjetju. A že takrat sem videla, da so bili daleč najvišji kupi po celem svetu trač revije. Anglija oziroma Velika Britanija je imenitna država, kjer pa podaniki njenega veličanstva za zajtrk najprej preberejo najbolj ostuden trač o kraljevem dvoru. Kot prvo sem vedela, da če s tem jaz ne bom začela, bo kdo drug čez dve ali tri leta, ker je bilo nemogoče, da se to ne bi pojavilo, kot drugo pa sem vedela, da je veliko različnih tračev in da lahko delamo tudi benigni trač, kjer si ne bomo nič izmišljevali, ampak bomo samo malo opravljali kraljeve dvore. Mi od začetka v Lady sploh slovenskega trača nismo imeli, ker ga še ni bilo. Mi smo imeli eno stran domačih novičk, v katerih smo pogrevali, kaj se dogaja med televizijskimi novinarji. Sandi Čolnik je nastopal, ker je bil že malo izstopajoč in so mu bili 'fovš' oziroma ga niso marali, tako, da je bil kot nalašč za kakšen trač – to v bistvu sploh še trač ni bil. Drugače smo se pa sprehajali po britanskem in monaškem dvoru, med kakšnimi milijonarji, med kakšnimi predsedniki vlad in jaz nisem imela nobenega občutka, da s tem delam kakšno družbeno škodo. A led je bil prebit, zakon, da se pri nas ne bere in ne dela rumenega tiska, je bil prekršen in je zelo padalo. A jaz sem imela takrat po eni strani že trdo kožo, po drugi strani je bila pa Lady takšna velika zgodba o uspehu, da mi ni nobeden nič mogel. Je bilo pa zelo zabavno. (smeh).
Ste imeli kdaj zaradi kakšnega članka kakšne težave oziroma so na vas poskušali kako vplivati že pred morebitno objavo – morda tudi s podkupovanjem?
Takrat marketinga sploh še ni bilo. Jaz sem prvi marketing doživela čisto na koncu svoje novinarske poti. Oglasi so bili seveda že prej. A mi smo oglaševalce zviška odpravili in če si je kdo drznil en oglas plasirati pol metra stran od enega članka, ki je o tem govoril, sem jaz dobila malo manj kot živčen zlom. Sem ga napodila in sem šla k direktorju ter mu rekla, da jutri grem, če se bo pojavila še ena takšna reč. Takrat se je to še dalo. Kmalu zatem, ko sem šla, je pa ta val komerciale pljusknil v časopise in zdaj, ko berem te časopise, vidim, da je stvar prišla že tako daleč, da ne veš več, ali gre za članek ali za oglasno sporočilo, ker sploh ni več označeno kot oglas. Parkrat sem kaj prebrala in potem okoli obračala, da bi videla, če kje piše, da gre za oglasno prilogo, tako, kot je to v Delu še vedno jasno označeno, a ni. Nič več ne veš, kaj je EPP in kaj je članek. To je katastrofa. In to se bo povsod samo še poslabševalo.
Lady je bila znana po takšnih bolj prijaznih tračih in preverjenih informacijah, zdaj pa se – vsaj pri nekaterih - zdi, da je dovoljeno vse ...
Zdaj se izmišljuje. Ampak, tako – med brati – grd trač, izmišljevanje se je dogajalo v Veliki Britaniji, ki je kraljica evropskega trača, že vse od začetka. Na debelo je lagal tudi nemški Bild. Tu si moral zelo paziti, kaj verjeti in kaj ne. Ali pa italijanska revija Oggi – ta je bila poden od podna. Enkrat so objavili celo prilogo s posnetki spolnih odnosov med princeso Diano in rdečelasim Jamesom Hewittom, ki sta jih imela ponoči na trati pred njihovo palačo, po tem, ko se je Charles 'skurbal' s Camillo. To prilagati v časopise je še vedno nepojmljiv poden. A takšne stvari so se dogajale že desetletja nazaj. Mi še vedno ne vemo, kaj je grozen trač, kljub temu da se nivo zelo spušča.
Kje ste vi potegnili črto?
Jaz sem rekla tako: "Nikoli se ne sme nobena ženska zvečer v postelji jokati zaradi nečesa, kar je prebrala v Lady." Malo nejevolje in kakšna slaba volja že, bognedaj pa koga v srce zadeti. Zdaj se na debelo jokajo, ko berejo svoje trače – pa tudi resnejše časopise.
Ste bili pa tudi vi dostikrat tarča tračev. Vas je kateri še posebno prizadel ali razjezil?
Mene so v Mladini celo obdobje 'rolali'. Včasih tudi po 14 dni ali tri tedne zapored. Vam bom povedala samo en primer 'rolanja'. Enkrat so napisali novičko, da se hodi Bernarda Jeklin (takrat sem imela kakšnih 44 let) skupaj z Vero Kozmik kurbat na Kosovo, ker v Sloveniji nobenega moškega več ne dobiva. To ni prijetno opravljanje. Na začetku mi ni bilo vseeno, priznam. Jokala nisem, ker sem bila hrabra in sem vedela, da moram dati to fazo skozi in se utrditi. To sem vedno zelo racionalno gor jemala. Tudi na splošno sem zelo racionalen človek in to me rešuje v življenju. En čas je trajalo, potem sem pa res trdo kožo dobila. Zdaj me že dolgo ne rolajo več in že dolgo nisem več predmet opravljanja, ker ne živim več življenja, ki bi bilo zanimivo za trače. To, da psa vodim na sprehod, ni trač. Če bi ga kruto tepla, bi mogoče bil, a jaz imam svojega psa rada, tako, da ni posebnih zgodb okoli mene. Je pa bilo zelo veliko vsakovrstnih opravljanj, namigovanj in zgodb - tudi izmišljenih. A jaz si to že desetletja čez ramo mečem in me dostikrat zabava, ko to berem. Moja najbolj dragocena lastnost v mojem življenju je, da si ne pustim več blizu in da s sarkazmom in s humorjem jemljem vse, kar mi hočejo slabega in mi nič ne morejo. Stanovanje mi lahko zažgejo, a imam zavarovanega.
O kakšni tožbi pa nikoli niste razmišljali?
Če tožiš, pomeni, da si prizadet. Ne bom tožila in razkazovala prizadetosti. Saj nisem nora.
Ko se je nekaj mesecev nazaj govorilo o polbratu Melanie Trump, je morebitna bodoča prva dama ZDA dejala, da njeni starši niso javne osebnosti. Kaj vi menite o tem?
Seveda si javna osebnost, če je tvoja hči kandidatka za prvo damo. Javno osebnost proglasi javnost, ne tisti, ki je prizadet. Čeprav je to krivica in ima Melania po svoje prav. Anonim si, če hčer odrežeš iz njihove zgodbe, tega pa ne moreš, če bo prva dama. Starši prvih dam nikakor niso zasebniki nikjer po svetu.
Ste jo osebno spoznali?
Seveda. Jaz sem se grozno zabavala že takrat, ko je Trumpa ujela oziroma, ko je on ujel njo. Na Jani smo imeli tekmovanje za obraz leta agencije Ford in smo zmagovalke potem peljali na Florido, kjer so bili svetovni izbori. To je bilo grozno zabavno. Kot urednica sem bila tudi na predizborih, ker me je to zelo zanimalo. Gledala sem, kako se dekleta, med njimi tudi Melania, učijo hoditi. Meni se ni zdela nič posebnega. Zdela se mi je skoraj malce preveč suha, nikjer je nič ni bilo. Zdaj jo je ponekod kar veliko, bolj konkretna pa si ne upam biti, da me ne bodo tožili. Imela je pa tiste kačje oči, ki so bile grozno zanimive - prodirale so vate. Ne bi se pa nič čudila, če ne bi naredila kariere. Po tem, ko je začela z manekensko kariero, je bilo pa mojih simpatij do nje bliskovito konec. Ne samo, da se je preimenovala v Melanio Knauss – ampak je razlagala naokoli novinarjem, da je Avstrijka. Ona je šla zelo hitro ven. Doma skoraj nič ni nosila. Zdaj, ko bo prva dama, sem pa vesela, zakaj pa ne? Revčki ubogi bomo imeli prvo damo. Vsaj nekaj.
Se vam je zdelo, da bi znala priplezati tako visoko? Je dajala takšen vtis?
Na ta način se takrat sploh ni razmišljalo. Manekenstvo je bilo še zelo v domačo sfero potegnjeno. Zelo malo naših manekenk, čeprav nekaj že - a več Hrvatic – je šlo v tujino. Veljalo je, da kariero delaš po Jugoslaviji. Dela je bilo namreč kar veliko. Jugoslavija je bila v tem oziru kar velika, tekstilna industrija, ki je bila nosilec mode in kjer se je vsa moda tudi dogajala, je bila močna in so bile revije od Ljubljane, ki je bila sicer center, čeprav so bile največje revije v Beogradu, do Skopja. Slovenska moda je veljala za jugoslovansko modo številko ena. Veliko je bilo modnih revij pod okrilji modnih sejmov. Tudi fotografirali so jih že. Manekenke iz tega obdobja, ko je Melania začela, so že kar imele delo. Niso bile nič ne vem kako prida plačane, so pa bile že kar znane.
Kako se vam zdi, da bi funkcionirala kot prva dama ZDA?
Melania je strenirana, da funkcionira ob Trumpu. Ne bom rekla optimalno, ker optimalno je mogoče le Hillary ob Clintonu funkcionirala, pa Nancy ob Reaganu in mogoče še katera druga, ampak korektno. Stala bo v ozadju, svoje dolžnosti bo – prepričana sem - opravljala brezhibno, ne bo veliko govorila, kar je zelo dobra ideja, in po mojem ji ne bo nihče nič očital. Korektna in lepa prva dama bo. To je čisto dovolj.
Se vam zdi kaj ironično, da je Trump tako nastrojen proti migrantom, ob tem pa ima ženo, ki je imigrantka in ki ima tudi še vedno precejšen naglas?
Donaldova prva dama je bila še hujša varianta. Bila je Čehinja izza železne zavese. To je še trikrat hujše kot Slovenija. Tako, da ima Donald kar trdo kožo, kar zadeva tujerodne gospe v njegovi postelji.
Kako ocenjujete našo medijsko srenjo?
Malo mešano. Saj ni vse zanič. Še vedno imamo šopek elitnih novinarjev. Tudi nekaj mlajših imamo zelo obetavnih. Saša Vidmajer je zame postala pojem zunanjepolitičnega novinarstva. A zunanjepolitičnih novinarjev smo imeli vedno ogromno in to dobrih. Stane Stanič, Tone Hočevar, Slavko Fras – mene Nemčija takrat, ko je bil on dopisnik tam, ni čisto nič zanimala, ker je bila dolgočasna evropska država – a od njega sem pa redno prebrala, ker je tako briljantno pisal, da sem uživala v tem, kako je pisal. Morje odličnih zunanjepolitičnih novinarjev smo imeli in ta tradicija se nadaljuje. Tudi notranjepolitičnih in gospodarskih imamo kar veliko zelo dobrih. Generalni nivo je pa zelo padel, zato ker se najprej dobiček prešteje. Včasih so bili cilji časopisev čisto drugačni. Mladina je še zmeraj moje priljubljeno branje, čeprav bi tudi tam potrebovali kakšno osvežitev. Nujno! Jaz v bistvu živim od tega intelektualnega čtiva: Delova Sobotna priloga, Dnevnikov Objektiv, ki je dostikrat še boljši od Sobotne priloge, in Večerova V soboto, v kateri so dostikrat odlični članki in sem dostikrat prijetno presenečena. Če predihaš to troje pa še Globus pa še kdaj kaj kupim posebej, je že kar dosti. Dnevnik in Delo imam naročena vsak dan. Še vedno spremljam tudi glavni trač, ker je bil to v bistvu dolgo en del mojega življenja in me zanima, kako se stvari zdaj vrtijo – čisto informativno. Poleg tega je na televiziji en kup zanimivih tujih postaj. Jaz še vedno tičim do vratu v medijih.
Družbenih omrežij pa ne uporabljate. Kako to?
Ne. Ne maram. Že od vsega začetka ne. Dolgo sem brala komentarje pod članki na internetu, ko je bila ta scena še čisto v povojih. Še zdaj jih občasno. A to je tak primitivni nivo, da je škoda vsake moje sekunde. Grem raje sedeti na klop pred blok pa poslušat kosa, kako zvečer poje. Imam desetkrat več od tega, kot pa če bi Facebook brala.
Tri leta sem bila pri Golobiču v njegovi stranki. Vstopila sem, ko je bilo to še društvo. Sem med ustanovnimi člani njegove stranke, ker se mi je zdelo in se mi še vedno zdi, da je Golobič najbolj inteligenten slovenski politik in, da, če bo kdo kaj naredil, bo to Golobič, pa tudi on ni nič. Tisti dan oziroma teden, ko je izstopil Golobič, sem izstopila tudi jaz, ker me stranka brez Golobiča ni več zanimala. Sem bila pa takoj predlagana in sprejeta za članico izvršnega odbora. Bila sem tudi kandidatka za evropsko poslanko. To je bila luštna risanka. Vsi smo vedeli, da je naš kandidat Vajgl in da bo on izbran, saj je bil on uradno naš kandidat, a 'okrancljati' smo ga morali še s šestimi drugimi, ker jih je moralo na glasovnici po pravilih Evropske unije biti sedem. Vedela sem, da nimam nobenih možnosti biti izvoljena, sem bila pa vesela, da sem bila lahko del teh podeželskih šovov in da lahko od blizu opazujem, kako se to dogaja. Mene je to zelo zanimalo in mi je bilo fino. Kakšna dva meseca pred volitvami je pa nastopila blazna kriza. Moja naslednica Melita mi je namreč enkrat, ko sem bila pri njej na Jani, dejala, da stavi, da lahko postanem evropska poslanka. Odvrnila sem ji, če je nora, saj je bil samo Vajgl na televiziji. A mi je rekla, naj ne pozabim, kakšno naklado je imela in jo še ima Jana in kakšen rating sem imela med bralci ter kako so me hvalili. Dejala mi je, da ljudje ne pozabijo. Takrat jaz en teden nisem spala. Če bi šla v Bruselj, bi umrla od dolgočasja. Zakonodaja mene namreč ni nikoli zanimala. Pravo sploh ne. Najbolj pa me je vznemirjalo vprašanje, kaj bom v tem primeru naredila s psom. A naj ga dam v dom? Najbrž bi ga morala vzeti s sabo v Bruselj, a kaj bi bilo tam z njim, glede na to, da bi morala v parlamentu sedeti ves dan? Notri mi ga najverjetneje ne bi pustili vzeti. Sem pa svojega psa dolgo časa jemala v redakcijo. Naredila sem se neumno. Poleg tega sem bila šefica. Na vrhu Dela je bilo sicer nekaj godrnjanja, a je to tekom dogodkov utihnilo. Moj pes je hodil lulat na CK-jevo travico. Delo je bilo namreč na Tomšičevi 3, nasproti CK-ja. Dvakrat na dan sva hodila lulat, drugače je pa pod mizo ležal in je dal mir. Tega v Bruslju ne bi mogla izvesti. Če bi bilo to v Angliji, bi mogoče imel kakšen Anglež toliko smisla za črn humor, da bi mi dovolil psa, v Bruslju pa ni 'šans'. Potem se je vse srečno razpletlo. Malo pa me je skrbelo. Dolgo sem razmišljala, potem sem si pa rekla, da zato, ker so ljudje brali Jano, ne bo Vajgl ob stolček. V to sem verjela, črviček je pa vseeno vrtal čisto do konca. Je bilo kar malo dramatično.
Katero knjigo bi priporočili Slovencem v branje to poletje?
Že dolgo literature kar povprek ne berem več. En čas sem brala življenjepise, zdaj pa berem politično literaturo. Knjiga, ki je meni odprla največ horizontov, je Doktrina šoka avtorice Naomi Klein.
Kako sicer preživljate dneve?
Kot sem že dejala, se ukvarjam s svetom in z domovino. Na daleč in z veliko preklinjanja. Ukvarjam se s psom, ukvarjam se s sprehodi v naravo, ukvarjam se z eno spokojnostjo, kar zadeva mene, ker jaz sem sama pri sebi razčistila vse dileme. Tudi, če gledam nazaj na svoje življenje, sem zadovoljna z njim. Rada bi imela več otrok, a če bi imela več otrok, ne bi imela kariere – v dobrem pomenu besede – ker moja kariera je bil poklic, ki me je vso izpolnjeval in ni bilo nobenega hrepenenja po kakšnih časteh in slavah, ampak po dobrem in uspešnem delu izpod mojih rok – in to sem dosegla. V družbo praktično ne zahajam, ker mi gredo Slovenci povprek na živce. Postala sem zelo izbirčna in mi zlepa ne paše pogovor, ki me ne zanima ali pa takšen, ki mlati prazno slamo ali – kar je najhujše – ki govori modro o stvareh, o katerih pojma nima, ti moraš pa sedeti zraven pa kimati, če pa rečeš, da je bedarija, so pa vsi užaljeni. Zato se v družbi zelo malo gibljem. Najbolj fino mi je sama s sabo. Sama sebi sem kar dobra družba, če je pa še pes zraven, pa še toliko bolje. Imela bi več psov in drugih živali. Če bi imela več živali, bi bila pa res najsrečnejša na svetu. Imela bi tudi kakšnega osla. Moja zelo dobra prijateljica, nekoč tudi urednica revije Rože in vrt Mojca Sušnik, z možem Stanetom, ki je delal odlične oddaje o vrtu, stanuje na Krasu in imajo zdaj že kar ene 60 oslov. Zdaj imata kar hude težave, saj bi rada širila dejavnost, za kar pa potrebujeta hlev, a jima ga občina ne dovoli postaviti, ker naj bi šlo za zaščiteno območje. Osli se lahko pasejo, hleva pa ne smejo imeti. In to na tistih goričavah, kjer ni žive duše. To je tipično slovensko: nagajanje uspešnim. Me pa srce boli, da to delajo Primorci, ki sem jih imela za malo nadSlovence. A izgleda, da je žlehtnoba kar regijsko enako porazdeljena. Te njune osle sem si sicer ogledovala samo en dan, ko sem bila pri njima na obisku, in so me čisto navdušili. To so takšne prisrčne živali, da bi enega oslička z veseljem imela. Pa še kaj drugega. Narava me vleče.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Najbolj ponosna sem na to, da sem svoje življenje tako odživela, da bom z veseljem tudi umrla. In da mi ni bilo v bistvu odvzeto nič oziroma nisem bila prikrajšana za nič, kar sem želela narediti. Čisto v redu je bilo. Na drugem svetu bo pa še boljše – ker bomo šli v energijo. Te svoje teorije sem že razlagala. To je zgodba o supernovi. Supernova niso samo zvezde. Vse je supernova. To filozofijo sem posvojila in se v njej krasno počutim. Razpršili se bomo nazaj v energijo, obleteli vse vesolje, potem se bo pa energija spet malo začela zgoščevati okoli mene in, ko bo dovolj zgoščena, bo postala materija, ki se bo oblikovala ali v Bernardo ali v osla ali pa v eno jezerce. Spokojna sem. Mislim, da za svojo potrebo razumem, kako se stvari vrtijo. Hudega nisem ljudem nikoli počela, prav ne vem kako dobrega tudi ne, no, sem se pa trudila vsaj ne početi slabo. Recimo, da sem dobro počela, da so ljudje radi brali to, kar sem jim ponudila. To je pa tudi nekaj. Mislim, da sem kar srečen človek.
Bi kaj spremenili, če bi lahko?
Ne vem, če bi. Dolgo sem premišljevala, da je bilo škoda zaviti v revijalni tisk, zdaj pa premišljam, da je bilo pravzaprav zaradi tega življenje neprimerno bolj pestro, več se je dogajalo, več sem doživela. Sicer bi ždela v eni luknji na Delu kot ena notranjepolitična ali kulturna komentatorka in se mi v bistvu ne bi nič dogajalo.
Imate še kakšne neuresničene želje?
Edino, kar si zelo želim, je to, da bi me kakšna kap na hitro. Tako kot ves svet se bojim kakšnega dolgega mučnega umiranja. Doktorja Radana pogrešam. Če bi za kakšno ireverzibilno kapjo obležala, bi mi gotovo malo morfina kapnil. Jaz ne verjamem, da je on moril. Jaz verjamem, da je on lajšal bolečine in da je sam pri sebi mogoče rekel: "Jebiga, pet minut dlje ali manj, človek tako ali tako umira." Ampak, to se zdi meni dobro delo in ne zločin. Tu se jaz z našim pravosodjem absolutno ne strinjam. In vsi ljudje okrog mene, s katerimi o tem govorim, so popolnoma istega mnenja. Ko enkrat umiraš, čim prej. Prihraniti muke. Njemu bi jaz spomenik postavila, ne pa ga dala v arest. Olajšati umiranje je centralna tema zgodbe Radan.
KOMENTARJI (173)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.