FOTO: Častitljivih 200 uprizoritev za uspešnico Ko sem bil mrtev

Mednarodno uspešnico Ko sem bil mrtev v režiji Diega de Bree, temelječo na istoimenskem nemem filmu Ernsta Lubitscha, si je na 96 predstavah v Mali drami in 104 gostovanjih doma in po svetu ogledalo skoraj 35.000 gledalcev. Vse od premiere, ki je bila v Mali drami 11. marca 2010, uprizoritev polni dvorane in navdušuje gledalce.

V predstavi nastopajo Jernej Šugman, Alojz Svete, Janez Škof in Boris Mihalj, za glasbeno spremljavo v živo pa med predstavo skrbi pianist in skladatelj Jože Šalej.

''Če pomislim, da smo predstavo odigrali 200-krat, se mi zdi to pravzaprav kar ena lepa potrditev. S predstavo smo ogromno gostovali po svetu in povsod je bila izjemno dobro sprejeta, enako ali celo boljše, kot pri nas. Kar je za komedijo redkost pravzaprav. Komedija zahteva takojšen odziv in mi sicer s slovenščino tega v tujini nikakor ne moremo doseči, s to obliko predstave pa da. Če bi nekdo napisal transkript tega vsega, kar mi mrmramo, momljamo, bi prišlo pravzaprav do drame, dramskega teksta. Pravzaprav je to ena drama, samo da je nema, neizgovorjena,'' je po predstavi dejal Jernej Šugman, ki je obleko tašče v sedmih letih oblekel že dvestotič, pri tej zavidljivi številki pa ni šlo vedno vse po načrtih.

''Enkrat smo prišli nekam na gostovanje in smo se želeli obleči. Občinstvo je že bilo v dvorani, na kar ugotovimo, da ni moje lasulje. Pomislili smo že, da bi odpovedali predstavo. Nato so od nekod prinesli neko lasuljo, ki je bila popolnoma drugačna od te – ogromna afro frizura, ki smo jo nekako speli, zlepili skupaj, da je bila približno videti nekako (nasmeh). Po desetih minutah je tisto razpadlo in sem potem do konca igral tako,'' se nerodne situacije spominja izvrstni in večkrat nagrajeni igralec Šugman.

Diego de Brea, režiser uspešnice Ko sem bil mrtev, se spominja, da je bila predstava za celotno ekipo strašen poskus, ker nihče ni vedel, kako bo.

''Bilo je zelo tvegano, predvsem delo z igralci, ker zelo hitro se te stvari spremenijo v eno pantomimo. V bistvu me je takrat najbolj zanimalo, kako prenesti filmsko delo nemškega režiserja Lubitscha in kako ga adaptirati na oder. Hkrati pa predvsem to, kaj sploh burleska pomeni: z vso to natančnostjo, hitrostjo, z vsemi temi gagi, ki morajo biti speljani do konca. Takšna igra, nema igra, je strašno zahtevna. Ta žanr je zelo poseben in zanimiv v gledališču. Mogoče odpira ene stvari, da gledališče vendarle ni samo podaljšek literature, ampak da je potrebno znotraj gledališke uprizoritve iskati invencijo in mislim, da smo tukaj zelo revni, vedno bolj in da ta fantazija mora biti dopuščena. Ker to je smisel, to je v bistvu smer cirkusa. Seveda moraš imeti tako virtuozne igralce. Tukaj je seveda maksimalni izbor, to je tisto, kar smo si že v osnovi želeli in na ta način je sploh možno iti v tako igro. To je ena strahovita kombinatorika, ki seveda tudi v predstavi deluje zelo lahno, hkrati pa je bilo zadaj ogromno enega garanja. Igralci še vedno vstopajo na oder, kot da je vsakič premiera, ker drugače lahko predstava zelo hitro pade,'' je za 24ur.com povedal Diego.

Čeprav je na prvi pogled med predstavo videti, da imajo igralci tokrat srečo, ker nimajo nobenega izrečenega besedila, ampak besedilo dejansko obstaja.

''Na koncu smo ugotovili, da če igralec ni motiviran z realnim tekstom v glavi, dejansko tega ne more odigrati. Misel mora biti še vedno tekstovna. Ni dovolj samo ekspresija in potem postane to dejansko živo. Ne gre niti za grimaso, ampak za grotesko. To pa pomeni, da je ključna ta natančnost in da so uigrani. Pravzaprav je to kot ena tekma. To je bilo tisto, kar je bilo največji izziv. Potem pa še glasbena spremljava in Jože Šalej, ki je najbrž edini, ki je sploh zmožen tega. To je bilo ogromno improvizacije na začetku, enih poskusov, kako pravzaprav dodajati dinamiko predstavi, kako igralcem, ne samo da jih sledi, včasih jim tudi pomaga, jih vrže čez ... Stvari so se v vseh teh letih tudi malo razvile, ker so oni imeli občutek, da je možno to še peljati naprej. Ene stvari mogoče zdaj ne bi več prepoznal (smeh)'' je še za konec dodal režiser.

Utrinke s predstave in z druženja po predstavi si lahko ogledate v fotogaleriji.

Uspešnica Ko sem bil mrtev večkrat nagrajena

Jernej Šugman je prejel za vlogo tašče Borštnikovo nagrado za igro (2010), nagrado Veljka Maričića za najboljšo moško vlogo (19. Mednarodni festival malih odrov Reka, 2012) in nagrado za igralsko bravuroznost (7. Festival mediteranskega gledališča Purgatorije Tivat 2012).

Predstava je postala žlahtna komedija po izboru strokovne žirije Dnevov komedije 2011, Diego de Brea pa žlahtni režiser. Med osvojenimi nagradami so še posebno priznanje zlati smeh igralski ekipi za posrečeno prestavitev nemega filma na gledališki oder (35. Dnevi satire, 2011), nagrada revije Tmača art na 51. Mednarodnem gledališkem festivalu Mess, priznanje ardalion za avtentičen gledališki izraz na 16. Jugoslovanskem gledališkem festivalu in nagrada za najboljšo uprizoritev po izboru strokovne žirije na 7. Festivalu mediteranskega gledališča Purgatorije Tivat 2012.

O zgodbi predstave ter skoraj za vedno izgubljenem in v Sloveniji odkritem filmu Ko sem bil mrtev

Lubitscheva burleska Ko sem bil mrtev je zasnovana na motivu moža, ki napove svojo smrt, potem pa izgine in se ponovno pojavi z lažno identiteto. Junak (Alojz Svete) je lahkoživ bonvivan, ki se ob večerih rad izmuzne od doma in predaja šahiranju v radoživi moški družbi. Bolj kot ženo (Janez Škof) to moti njegovo taščo (Jernej Šugman), ki lepega dne (pravzaprav sredi noči) zaklene vrata, nesrečni mož pa mora prespati na neudobnem stopnišču. Naslednjega dne napove samomor in izgine. Namesto v smrt se odpravi v svobodo samskega življenja. Domnevna vdova žaluje, mož pa se tudi kmalu naveliča postopanja. V svoj nekdanji dom in k ženi, ki jo vendar ljubi, se vrne v vlogi služabnika. A tašča že najde novega ženina (Boris Mihalj) za užaloščeno hčer in ga tudi privede domov. Kaj vse bo napletel lažni služabnik, da osmeši snubca, ponovno osvoji ženo in se končno tudi znebi nadležne tašče? Poleg izvrstne neme igre in nostalgičnih filmskih mednapisov pomembno prispevajo k vznemirljivemu uprizoritvenemu duhu 20. let prejšnjega stoletja tudi v živo odigrana glasba pianista in skladatelja Jožeta Šaleja in kostumi Bjanke Adžić Ursulov.

Odkritje Lubitschevega izgubljenega flma Ko sem bil mrtev je bilo velik dosežek na novo ustanovljene Slovenske kinoteke, ki je z njim potrdila svoj profesionalni ugled tudi pred mednarodno filmsko javnostjo. Eden prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha (med njegovimi najslavnejšimi filmi je Ninočka z Greto Garbo iz leta 1939) je veljal za izgubljenega, samo nekaj zgodovinskih virov je pričalo, da je veliki avtor leta 1916 posnel uspešno komedijo o bonvivanu in v njej sam tudi igral glavno vlogo. Leta 1994 pa sta Silvan Furlan in Ljilijana Nedič v Goriškem muzeju v zapuščini zbiralca Štefana Štekarja našla dotlej pozabljene filmske kolute, ki so se znašli na Primorskem menda v času soške fronte. Med njimi sta identificirala malo mojstrovino iz obdobja nemega filma. Rekonstruirani film so prvič predstavili naslednje leto na filmskem festivalu v Pordenonu.