FOTO: Boris Oblak: nezanimivih obrazov za karikaturiste ni!

Koliko časa se že ukvarjate s karikaturo?

Prve portretne karikature so nastale pred 10 leti, še med študijem. Prva je bila majhna hecna risbica s svinčnikom za vabilo na 50-letnico gospoda, ki sem ga v skladu z njegovim priimkom narisal kot komarja.

Kaj vas je vzpodbudilo, zmotiviralo, da ste začeli risati karikature?

Uspeh prve je hitro prinesel nekaj novih naročil, vsa dobra volja, povezana z risanjem karikatur, pa me je vodila v nadaljnje raziskovanje, nove obraze in spet nova naročila ... Pozitivna spirala, bi lahko rekli.

So karikature narejene z računalnikom ali so narisane oz. naslikane?

Sprva sem risal s svinčnikom, nato z barvicami, pred štirimi leti pa odkril slikanje v digitalni tehniki, z grafično tablico in elektronskim čopičem. Vse je narisano oz. naslikano, brez uporabe efektov in maličenja fotografij. Le medij ni papir, ampak prazen bel list v računalniškem programu. Od orodij uporabljam zgolj čopič, radirko in paleto za menjavo barv.

Obstajajo ljudje, ki so bolj primerni za karikature kot drugi (ali se pri vsakem kaj najde)?

Obstajajo ljudje, ki so bolj primerni za karikaturiste ... Včasih sem se s kakšnim obrazom dolge ure mučil in poskušal ugotoviti, kje je finta, kje je teža, značaj, kaj je najbolj značilno. V zadnjem obdobju pa se mi zdi, da pri risanju res samo uživam. In v takem vzdušju pač ne vidim več nezanimivega obraza.

Ste karikature začeli risati, ker so vam všeč obrazi ali ker ste gledali filme, kot oboževalec in je potem to vaše posvetilo filmskim junakom?

Prve so bile naročene, a že po nekaj uspešnih poskusih me je povsem potegnilo noter. Bolj iz občudovanja možnosti pretiravanja, humorja, zabave ob risanju kot iz občudovanja obrazov samih na sebi ... To je pravzaprav posvetilo mojim likovnim junakom – profesorjem z likovne pedagogike, ki so mi še vedno vzpodbuda, da poskušam svojo "nišo" prignati čim dlje, se čim več naučiti.

Koga od slovenskih karikaturistov cenite?

Veliki vzor je zagotovo Miki Muster, dolgo že občudujem portretne karikature Jožeta Trobca, s svojim nenadkriljivim humorjem in fantastičnimi pretiravanji v preprosti risbi portretov pa me daleč najbolj nasmeje Tomo Lavrič. Občudujem pa tudi humor in kritično oko satiričnih karikatur Jurija, Kočevarja, Roglja, Novaka ...

Se vam zdi karikatura v Sloveniji zapostavljena oz. prezrta?

Na nek način da, zagotovo je karikatura deležna premalo priznanja njenega mesta v "visoki" umetnosti. V zadnjem obdobju praktično ni bilo večjega dogodka, razstave, posvečene karikaturi. A to se tudi z organizacijo Slovenskega festivala karikature, ki bo konec tedna v Poljanah nad Škofjo Loko, vendarle spreminja. Na razstavi se bodo predstavili vsi pomembni slovenski karikaturisti, ki so idejo festivala in razstave navdušeno pozdravili.

Ste z imeni, kot so Muster, Trobec, Lavrič, in drugimi kaj v navezi, se poznate, družite?

Sam sem v tej družbi še bolj zelen, "rookie", zato z večino prej nisem prišel v stik. Sem pa pri organizaciji festivala dobil več pobud po združevanju in večji povezanosti karikaturistov, zato bom na tem vsekakor delal še naprej.

Kakšna se vam zdi prihodnost karikature?

Karikatura vedno postavlja ogledalo, bodisi posamezniku bodisi družbi, in karikaturistom pri nas snovi zagotovo ne bo zmanjkalo.