Da zapusti Slovenijo, se je odločil, ko so mu na Zavodu rekli, da bo moral delati to, kar je na voljo, ne pa tega, česar si želi

Že nekaj časa živite v Londonu. Zakaj ste se odločili za to potezo?

Tujina mi je bila vedno zanimiva in že z društvom DRMIC (Društvo za razvoj mladinskih iniciativ Carnium) smo preko programa Erasmus+ (Youth in Action) imeli kar nekaj projektov mednarodnih mladinskih izmenjav s partnerskimi organizacijami iz tujine. Najpogosteje s partnersko organizacijo FutureKulture (Ishøj Ungdomsskole) iz Danske že od leta 2005. Vsake mladinske izmenjave se udeleži - mislim da - minimalno štiri skupine iz štirih držav po 5-6 udeležencev. Po navadi je bilo okoli 30-40 ljudi. Na teh projektih srečaš in spoznaš veliko ljudi iz različnih kultur ter zgodb, skleneš pa tudi veliko prijateljstev. Splet okoliščin v Sloveniji je pripeljal do tega, da je podjetje, kjer sem imel redno zaposlitev, v kateri sem dejansko užival, zaprlo svoja vrata. Odločilni moment je bil, ko mi je svetovalka na Zavodu za zaposlovanje rekla: "Ja, delati boste morali to, kar je na voljo, ne pa to, kar si želite." Že prej sem sicer razmišljal o Danski ali Angliji. Na koncu sem izbral London predvsem zaradi jezika in ker je to le svetovni ekonomski center. Če imajo kje prosta delovna mesta, jih bodo zagotovo imeli tam. Preden sem se preselil, sem šel nekajkrat že v Anglijo, kjer sem že spoznal nekaj Slovencev in slišal njihove izkušnje s selitvijo in zaposlitvijo.

Kdaj obžalujete svojo odločitev?

Pri vsaki odločitvi se je nečemu treba odreči in pretehtati, kaj se bolj splača. Zaenkrat kaže, da je bila to ena boljših odločitev v življenju. Kljub vmesnimi vzponi in padci, se je splačalo vztrajati in slediti temu, kar bi rad trenutno počel v življenju. Tu vsaj obstajajo možnosti. Lahko se lotiš česarkoli in obstaja trg za to.

Za koga in kaj trenutno delate?

Že eno leto sem zaposlen pri podjetju Schawk. Naši naročniki so večinoma velike blagovne znamke in korporacije, ki jih vidimo na policah v trgovinah, reklamah na televiziji, javnih oglasih … Jaz sem zaposlen, kot razvijalec digitalnih vmesnikov. Zadolžen sem za razvoj e-mailov in video animacijo.

Kako je videti vaš delovni dan?

Najprej na budilki osemkrat pritisnem na gumb za dremež. (smeh) Potem pa po jutranjem ritualu umivanja in oblačenja v najboljšem primeru 10 minut kasneje kot načrtovano odidem od doma. Vlak imam naravnost čez cesto, ampak grem vedno pes do najbližje podzemne postaje (10 minut hoje). Če imam srečo, se najde prostor in se stisnem v množico ljudi v vagonu, včasih pa je to možno šele pri tretjem ali četrtem podzemnem vlaku. V centru presedem na drug podzemni vlak, kjer se zgodba ponovi. Za eno smer potrebujem nekje med 35 minut pa tudi do 1,5 ure (v povprečju 50-60 minut), torej dve uri dnevno. Ko končno pridem v službo, si lahko pripravim zajtrk, kavo ... in se pripravim na delo. Kadar ni dela, imamo na voljo prostor za druženje in zabavo (biljard, namizni nogomet, mini kino …), ko se dela, se pa pač dela, s tem da dejansko delaš samo to, za kar si zaposlen in dogovorjen, da delaš. V samem sistemu imamo možnost za razvijanje tudi po področjih, lahko si zastavljamo letne cilje, lahko se naučimo česa drugega. Jaz sem si recimo zdaj določil cilj, da se bom začel učiti in v prihodnosti delati več projektov v 3D animaciji. Po službi se ponovi zgodba s podzemnimi vlaki, na katerih vedno preznojiš, saj je na njih zelo vroče. Mimo je torej že 10,5 - 11 ur. Zadnje čase sicer manj, a še vedno po službi delam kak neodvisni projekt ali pa imam kakšen sestanek z naročniki (časovno mi gre za to spet 1,5 ure potovanja in ena ura sestanka). Ostane še 10 ur. Ker rad spim, mi zase ostaneta dve uri.

Preden sem dobil trenutno službo, sem bil dve leti samozaposlen. Poleg izdelave spletnih strani in video produkcije sem bil tudi fotograf dogodkov na umetniških razstavah v Londonu, kjer sem med drugim spoznal producentko tega filma Paolo Berta (ki prihaja iz Italije, a že dolgo časa živi v Londonu). Z njo sem potem kasneje tudi delal na londonskem tednu mode (bil sem fotograf in snemalec). Predlagala mi je projekt, ki ga je že skoraj opustila zaradi neresnosti nekaterih članov prejšnje ekipe. In sem ga sprejel. Bil sem režiser in montažer. Projekt je bil prvotno narejen za For the Fallen Film Challenge 2014 v Kentu v spomin na žrtve 1 svetovne vojne. Prišli smo v ožji izbor in bili nominirani za Golden Poppy za najboljšega igralca. Vendar nismo bili dovolj prepričljivi. Ker smo film že imeli, smo se odločili, da ga prijavimo na Festival v Cannesu. Sprejeli so ga.

Ste šli tudi v Cannes?

Ja, absolutno. Bila bi velika napaka, če ne bi šel.

Kako bi opisali to izkušnjo?

Naj najprej povem, da so najemnine za stanovanja obupno drage. Sam festival pa je res en ogromen dogodek, kjer se zberejo ustvarjalci in soustvarjalci filmov s celega sveta. Poleg rdečih preprog, blišča, slave, paparacev, prestiža, zasebnih zabav na jahtah in v okoliških vilah je v ozadju nekaj bolj pomembnega. Na ogromnem festivalskem prostoru se predstavljajo filmski skladi, distributerji, organizacije in podjetja, ki organizirajo razne družabne dogodke, predstavitve, in druge dejavnosti, ki se jih lahko udeležiš s primerno akreditacijo. Tu lahko spoznaš mnogo mnogo ljudi iz filmske panoge. Najbolj znana oseba, ki sem jo tam spoznal, je bila Lady Monica Bacardi. Spoznal sem tudi recimo računalniškega grafičnega animatorja Terryja Marriotta, ki je delal na velikih filmih, kot so Spiderman, Jurrasic Park, itd. ... pa še veliko igralcev in režiserjev.

Načrtujete še kakšen film?

Vsekakor, jaz bi bil zelo rad še bolj aktiven, kar se tiče videa in filma, ampak mi časovno poleg redne zaposlitve to ne znese. V povojih je kratki film po zgodbi in scenariju Nenada Vladića z naslovom Sorrow is Not Meant for Children. Želim si, da bi mi uspelo narediti ta film in da bi naslednje leto zopet sodeloval na festivalu v Cannesu. Vedno sem odprt za sodelovanja in projekte.

Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni?

Definitivno film Such a Handsome Devil. Za festival v Cannesu sem slišal že, ko sem bil še otrok, a sem mi je to zdelo tako daleč, nedostopno, veliko in glamurozno. Kot da navadni človek nikoli ne more postati del tega. No, izkazalo se je, da možnosti so. Trik je samo verjeti v to in s tem tudi vsak dan ali pa vsakokrat, ko se spomniš, nekaj narediti, da si bližje cilju. Zakaj? Zato ker sem si sam sebi dokazal, da vedno obstaja pot, samo videti jo moraš.

Kaj je največja razlika med življenjem v Londonu in pri nas?

Kvaliteta stanovanj (hiš) je v Londonu na splošno slaba, razen če si pripravljen plačati več za kakšno modernejšo nepremičnino. Najemnina za sobo je 600 funtov (661,30 evra), za garsonjero (studio) 1.200 (1.322,61 evra), dvosobno 1.400 (1.543,04 evra) - odvisno seveda od cone). Namesto 1.731 v celi Sloveniji je tu na voljo vsaj 100.000 delovnih mest (samo v Londonu).

Plače so dvakrat, trikrat, štirikrat višje kot v Sloveniji - spet odvisno, kaj delaš. A že minimalna urna postavka je skoraj dvakrat večja in znaša 7,20 funta (7,94 evra). Manj, kot toliko ne smeš dobiti, karkoli delaš.

Dejansko imaš možnosti pri skoraj čemerkoli. Če si recimo glasbena skupina in potrebuješ videospot, pogledaš v male oglase in našel boš veliko ljudi, ki delajo videospote. Pa četudi gre za neplačane projekte. Dovolj projektov se da izpeljati, ker je dovolj velika množica. In ne glede na to, koliko 'poseben' si, boš vedno našel podobne ljudi. Hitro lahko najdeš ljudi s podobnimi interesi ali pa potencialne stranke.

Kaj počnete v prostem času?

Poskušam biti kreativen. Vedno se najde kaj pametnega za početi. Zanima me sodobna tehnologija. Sprogramiram kakšno spletno stran, aplikacijo, za zabavo postavim kakšen server … Na ta način se veliko naučim. In prav s tako pridobljenim znanjem sem dobil trenutno službo. Imam en kup naprav in aparatur, kamer, instrumentov, 3D printer, še celo Chroma Key studio. Med vikendi se kdaj pa kdaj dobim s prijatelji. V velikem mestu, kjer se tako hitro vse dogaja, se čas izgubi, ljudem se mudi in nimajo časa …

Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije?

Dobro kvalitetno in zdravo hrano. To tu je obup. In naravo.

Kako pogosto se vračate v Slovenijo?

Enkrat do dvakrat na leto. Po navadi za družinske rojstne dneve.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Najbolj aktualni dogodek v bližnji prihodnosti je Roskilde Festival 2017. Na festival grem kot prostovoljec, ker je takšna narava festivala. Sodelovanje s festivalom bo del mladinske izmenjave, ki se kasneje nadaljuje se v Litvi, če se ne motim. Jaz grem tja kot voditelj delavnice, predavatelj o produkciji dokumentarnega filma. V Londonu s svojo ekipo pripravljam tudi en 'startup' projekt. A za zdaj naj to ostane še skrivnost. Drugače bom pa še naprej delal v podjetju Schawk. Ni mi hudega. Vedno sem pa odprt za boljše ponudbe (smeh).