"Z mamo sva se vselej kak teden prej odpravila po trgovinah. Lov za novimi oblačili, zvezki, radirkami, peresnico, copati. Ne glede, da sem bil vesel novih reči, me je vedno stiskalo v prsih. Nisem maral šole, nisem maral učiteljev in med poukom sem raje gledal skozi okno ali pa sošolko Sašo, ki verjetno še zdaj ne ve, da sem bil vanjo zaljubljen celih osem let," je dejal Boštjan Bračič.
"Sicer sem imel rad zemljepis, zgodovino, angleščino, pisanje spisov, med dvema ognjema pri telovadbi in polbeli kruh, ki smo ga kradli v jedilnici, ko smo postali lačni. Verjamem, da je učiteljski poklic izjemno težka reč, ampak vsi, ki smo kdaj hodili v šolo, vemo, da nekateri učitelji pač niso bili zanj. Zanje smo si izmišljali vzdevke, zgolj zato, da bi izgubili strašnost, ki so jo izžarevali. A vse mine. Tudi šola, kontrolne naloge, šklepetanje z zobmi pred tablo, opomini, neopravičene ure in 'hakli', ob katerih sem mislil, da gre zagotovo za konec sveta, kot ga poznamo. In minili so tudi prvi šolski dnevi ... dnevi, ko sem vedno vzdihnil in si rekel: "Boštjan ... zdrži. Miha ti bo pomagal pri matematiki in Saška bo končno sprevidela s kom se mora poročiti," je zaključil.
KOMENTARJI (25)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.