Dobrodošli v Združenem kraljestvu (najboljši, najbistrejši in predvsem bogati)

Z Belle de Jour sva približno istočasno pisala prvi blog, ona anonimno, kar je po svoje razumljivo, saj je precej natančno in navdušeno opisovala pustolovščine (svoje!) visokorazrednega dekleta na poziv, jaz podpisan, čeprav sem v svojem prvem blogu prav tako najraje pisal o najbolj priljubljeni človekovi aktivnosti, ki – mimogrede – ni politika, čeprav imam pogosto ta občutek, v Britaniji, še bolj pa v Sloveniji.

Belle de Jour se je konec leta 2009 razkrila kot dr. Brooke Magnanti, doktorica znanosti (pediatrinja). Prej je, še kot dekle na poziv, objavila dve vroči knjigi, po knjigah in blogih pa je nastala tudi televizijska serija o dekletu na poziv Belle de Jour (ime si je izposodila iz naslova filma Luisa Buñuela iz leta 1967, v katerem je bila “lepotica dneva” večno lepa Catherina Deneuve, ta pa je nastal po romana Josepha Kessla iz leta 1928). Dr. Magnanti je še blogerica, obenem pa pisateljica, kolumnistka, seks svetovalka in znanstvenica, ki je magistra genetske epidemiologije in doktorica forenzičnih znanosti.

Ker sva priseljenca

Zakaj sem tako “navalil” nanjo? Delno zato, ker sva si na nek način podobna, čeprav sam nisem bil nikoli fant na … poziv. Oba sva priseljenca, res iz zelo različnih svetov; ona je s Floride v ZDA, jaz iz Trnovega v Ljubljani. Oba združujeva resno delo z resnim odnosom do … seksualnosti. Sam lahko združujem resno delo londonskega dopisnika Pop TV, ki ga imam zelo rad in zanimanje za umetnost, erotiko in seks (ne nujno v tem vrstnem redu), ki ga izpričujem z besedami (knjige, zgodbe, kolumne…) in slikanjem, pa tudi z nasveti “potrebnim” v rubriki “Brane pomagaj” na portalih zadovoljna.si in moškisvet.com.

V tem blogu se nameravam kot “nedomorodni” dolgoletni slovenski Britanec in britanski državljan odzivati na svoje doživljanje Britanije, Britancev in britanskih dogajanj…
Na priseljenko dr. Magnanti sem na začetku pisanja tega bloga pomislil tudi zato, ker je priseljevanje te dni, tedne in mesece najbolj vroča in tako zelo vroča tema, da utegne odločilno vplivati na izid naslednjih volitev (maja prihodnje leto), čeprav bi to moral biti domnevno čudežno britansko gospodarsko okrevanje (is it not economy, stupid?), s katerim se noč in dan hvali Cameronova vlada, očitno prepričana, da če nekaj ponavljaš do nezavesti, postane resnica, čeprav je ta “čudež” zelo daleč od resnice.

UKIPizacija Britanije

Kot morda odločilno volilno temo je priseljevanje in priseljence britanski politiki vsilila proti priseljeniška, proti evropska, občasno proti ženska desničarska UKIP, Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva, ki ji mnogi očitajo tudi ksenofobijo in rasizem. Nastala je sicer z enim samim namenom, izključiti Britanijo iz Evropske unije, a njeni apetiti rastejo iz dneva v dan. Čeprav je pred kratkim dobila šele prvega poslanca v britanskem parlamentu, ji nekateri napovedujejo, da bo na volitvah maja prihodnje leto osvojila več kot sto poslanskih sedežev in postala tretja največja stranka. Število Britancev, ki naj bi jo nameravalo voliti, je te dni poskočilo na neverjetnih 19 odstotkov, čeprav ti, ki jo podpirajo, znajo povedati samo to, proti čemu je, ne pa tudi, za kaj je!? Osvaja ljudi samo s proti priseljeniško in proti EU politiko? Ne ravno.

Bičanje političnega razreda

Tatovi služb, ki znižujejo plače?

UKIP je ukipiziral mnoge Britance, britansko politiko in trenutno vodilne tri stranke (najbolj konservativce), ki tekmujejo v retoriki o omejitvi/zajezitvi priseljevanja iz EU (obrambni minister je pred dnevi dejal, da so priseljenci nekatere kraje v Britaniji “premočvirili”) z ekonomsko primitivno a vse bolj popularno trditvijo, da priseljenci iz EU Britancem kradejo službe in znižujejo plače.

To, kar vsi pozabljajo, ko govorijo, da v Britaniji živi 2,3 milijone državljanov iz EU, je, da 1,8 milijonov Britancev živi v drugih članicah EU. Tudi trditev o ukradenih službah in zniževanju plač nima velike zveze z resnico: pravi sovražniki niso priseljenci, ampak sta to vse bolj pomanjkljivo varstvo delavca (kot posledica oslabljenih sindikatov) in varčevalna politika vlade, ki jo delodajalci, posebej veliki, izkoriščajo in zlorabljajo. Politiki poleg tega neradi ponavljajo to, kar pravijo mnogi delodajalci: da raje zaposlujejo tuje delavce preprosto zato, ker so boljši delavci.

Dobrodošel Branko, manj dobrodošla dr. Brooke

Sam sem se kot novopečeni priseljenec počutil zelo dobrodošlega, čeprav sem se (ali morda zato, ker sem se) preselil iz še “komunistične” Juge. Ne sicer tako zelo dobrodošlega kot se danes počutijo ruski oligarhi in drugi milijarderji, milijonarji in drugi resno bogati, ki centralni London počasi spreminjajo v geto bogatašev. In vsi, ki lahko Britaniji “nekaj dajo”, od denarja do znanja. Dobrodošli so najboljši in najbistrejši (Cameron in drugi politiki), “ne pa nimaniči, ki pridejo, da bi molzli in zlorabljali britansko socialo” (to je pesem, ki je pod taktirko UKIP-a v takšni ali drugačni obliki papagajsko ponavlja večina politikov) ali Romuni in Bolgari, ki so – nekako tako jih je opisal zunanjepolitični komentator tabloida Sun Trevoir Kavanagh – na različne načine sprideni, posiljevalci in žeparji.

Sam se počutil dobrodošlega tudi zato, ker sem po samo petih letih – kar tako, ker sem zaprosil zanj (mislim, da je zelo pomagalo to, da sem imel takrat redno službo na BBC) - dobil britansko državljanstvo. Veliko prej kot po marsičem “kolegica”, ameriška priseljenka – blondinka dr. Brooke Magnanti, ki ga je dobila šele lani. Po trinajstletnem čakanju. Pa ne po svoji zaslugi in ne zato, ker je v Britaniji magistrirala in doktorirala, opravila vrsto vrhunskih akademskih raziskav, in trinajst let delala in plačevala davke v britanski davčno blagajno (če prav razumem menda tudi na visoke zaslužke iz časov, ko je bila dekle na poziv), ampak zato, ker se je poročila z Britancem. Postopek za pridobitev državljanstva je razglasila za “bizantinski”.

Mene je najbolj zabavalo to, da je dobila čestitko z notranjega ministrstva – pisali so marec 2013 – s podpisom “notranje ministrice Jacqui Smith”, ki je bila laburistična notranja ministrica do leta 2009. Od leta 2010 tudi ni več niti poslanka, saj so ji volilci dali nogo, ker je bila ena izmed najbolj goljufivih poslank in poslancev v omenjenem škandalu z izdatki (tudi medtem ko je bila notranja ministrica), pa je vseeno ušla kazenskemu pregonu. Celo porniče, ki naj bi jih gledal mož, je dala med poslanske izdatke. Na notranjem ministrstvu očitno niso (bili) najbolj na tekočem o tem, kdo jim šefuje. So s podatki o priseljencih, posebno ilegalnih, bolj na tekočem?

Zelo narobe svet

Niti malo mi ni všeč aktualna britanska UKIPizirana evroskepticizirana politična scena in debata o priseljencih, in njihovo razločevanje, razslojevanje in razvrščanje na dobre in slabe, bistre in nebistre in tako naprej… Vse preveč smrdi po primitivnem desničarstvu in populizmu. In rojeva takšne šokantne odločitve vlad kot je najnovejša, ki jo je v lordski zbornici sporočila državna sekretarka iz zunanjega ministrstva, neka Lady Anelay, za katero še nisem slišal. Prečastitim lordom je v času najhujše begunske krize v zadnjih petdesetih letih sporočila, da Britanija ne bo sodelovala v evropskih misijah iskanja in reševanja v Sredozemlju, kjer se je samo letos utopilo že najmanj 2500 ljudi, ki so se podali na pogosto smrtno nevarno plovbo v nevarnih plovilih proti evropskim obalam. S čim je utemeljila to za Britanijo sramotno nehumano odločitev (upam, da ne bo pri njej ostalo)? S povsem za lase potegnjeno trditvijo, da utegnejo te iskalne in reševalne evropske patrulje spodbuditi potencialne priseljence, da se podajo na nevarno prečkanje morja …

To pove vse o zastrupljenosti britanske UKIPizirane evroskeptizicirane razprave o priseljevanju in o tem, kako lahko domača bitka za oblast pretehta vse drugo. Celo humanost. Zelo narobe svet? Ja, že kar nekaj časa. Na Otoku že dobrih trideset let. Pa o tem kdaj drugič …

Obljubim, da bom imel v prihodnje krajšega (blog!) in tudi kaj “lažjega”. Na začetku sem vas pač hotel impresionirati z dolgim, čeprav baje dolžina ni pomembna.