"Če nekaj poznaš in imaš to rad, potem lahko to tudi ohranjaš," pravi biologinja Irena Furlan, pedagoška vodja v ljubljanskem živalskem vrtu. Stavek najbolje povzema poslanstvo sodobnih živalskih vrtov. To je daleč od zgolj razstavljanja divjinskih živali v zabavo in užitek ljudi, njihova poglavitna naloga je ohranjanje narave in s tem povezano izobraževanje obiskovalcev. "Če želimo ohranjati vrste v naravnem okolju, moramo motivirati ljudi, da razumejo živali in spoznajo vzroke, zaradi katerih so ogrožene, ter si prizadevajo za njihovo ohranitev. Najbolje bi bilo, da bi imel prav vsak možnost doživeti divjino in se o njej učiti prav tam, ker pa to ni možno, živalski vrtovi omogočajo del te izkušnje in razumevanje narave," je pojasnila.
Ko žival opazuješ, se je morda tudi dotakneš, predsodki padejo. Takrat se rodita naklonjenost in spoštovanje. In z njima tudi spoznanje, da je treba naravo ohraniti. Tudi zaradi nas, ne le zaradi ostalih predstavnikov razvejanega živalskega kraljestva. "Če bomo še naprej uničevali naravno okolje, bo to ogrožalo v naslednji fazi tudi nas ljudi in na tej Zemlji ne bomo mogli preživeti," je postregla z dejstvom, ki se ga še premalo zavedamo.
RAZVOJ ŽIVALSKIH VRTOV SKOZI ZGODOVINO Zverinjaki,v katerih so prikazovali eksotične živali, se pojavljajo že v starem Egiptu 1.500 let pr. n. št. Namenjeni so bili vladarjem in njihovim družinam. V srednjem veku se v Evropi pojavijo prve menažerije ali zbirke eksotičnih živali, sprva v lasti vladarjev in aristokratskih družin, ki pa so se kasneje odprle tudi širši javnosti. To je bil praktično edini način spoznavanja živali iz tujih krajev, saj je v tistem času potovalo le malo ljudi. Dunajski živalski vrt velja za prvi javni živalski vrt v ''sodobnem'' pomenu besede. Za javnost je bil odprt leta 1765. Leta 1775 mu je sledil Madrid, leta 1793 Pariz in leta 1828 še London. Za 19. stoletje so značilne menažerije, urejene po načelih sistematike, s poudarkom na raznovrstnosti živalskega kraljestva ter prilagoditve živali na okolje. Živali so prikazovali v kletkah. V nekaterih menažerijah so jih že zanimali pogoji gojitve živali in razmnoževanje posameznih vrst. V 20. stoletju so se razvili živalski vrtovi, kjer je bila osnovna tematika ekologija, poudarek je bil na živalih in njihovem življenjskem okolju. Živalski vrtovi se v tem času združujejo v skupnih vzrejnih programih, v katerih upravljajo s populacijami posameznih vrst živali. Način prikazovanja so ograde, ki posnemajo pomanjšano verzijo naravnega okolja. V 21. stoletju živalski vrtovi prehajajo v centre za varstvo narave. Tematika je varstvo živalskih vrst in njihovega okolja, poudarek je na ekosistemih ter vračanju živali v naravno okolje. Raziskave so usmerjene v varstvo narave. Način prikazovanja živalskih vrst je predstavitev ekoloških soodvisnosti. |
Prožno telo in oster um
Živalski vrtovi so, kot vidimo, prehodili dolgo pot od prvotnih zverinjakov do ustanov, kakršne poznamo danes. Medtem ko je bila nekoč v ospredju zabava ljudi, je danes dobrobit živali. Skrb zanje temelji na štirih strokovnih stebrih. To so: ustrezno bivalno okolje in sovrstniki, ustrezna prehrana, veterinarska oskrba in skrb za vedenje živali.
Posebno vlogo imajo oskrbniki. Njihova naloga ni le poskrbeti, da imajo živali hrano in čisto okolje ter da so same čiste. Zagotoviti morajo, da se dovolj gibajo, da ostanejo telesno in umsko aktivne, da, kot včasih rečemo za ljudi, "ne zarjavijo".
slika_1>Kako to poteka, nam je Furlanova pokazala na primeru najbrž najbolj znanega para iz ljubljanskega živalskega vrta, sibirskih tigrov Vite in Vita. Oskrbnik je meso dal v vrečko in jo obesil na drevo; tiger tako ni le pristopil in se mastil, za malico se je moral potruditi in napeti mišice. Drugi kos so mu skrili v zaboj; v tem primeru je moral bolj kot mišice napeti možgane in rešiti uganko, kako do njega.
"Tigre uvrščamo med velike mačke in velike mačke 20 ur na dan spijo, ležijo in počivajo, štiri ure so pa dejavne in v tem času moramo mi spodbujati tako njihove umske kot telesne sposobnosti. To imenujemo popestritev življenjskega okolja živali. To je lahko prehranska popestritev, da mu skrivamo hrano in mora prožiti naravna vedenja, da jo najde: zasleduje plen, mora skakati, praskati, ga slediti, da uporablja čutila in tudi svoje umske sposobnosti, da rešuje različne probleme. S tem poskrbimo, da so živali v dobri psihični in fizični kondiciji. Zadnja leta pa razvijamo tudi treninge živali, da se živali pri nas dobro počutijo v naši oskrbi. Delamo po načinu pozitivne spodbude, se pravi, da za vedenja, ki so zaželena, so živali nagrajene. Zato se rade družijo z našimi oskrbniki in vedo: kadar pride oskrbnik, se bo nekaj dobrega dogajalo. S treningom jih navajamo, da se sami tehtajo, da dovolijo, brez da jih uspavamo, da jim vzamemo kri, da jih cepimo, da jim injiciiramo različna zdravila in da določena vedenja pokažejo, ko mi želimo, našim obiskovalcem," je naštevala naša sogovornica.
Ne le boljša kondicija, za zdravje živali je pomembno tudi, da jih ni treba uspavati vsakič, ko jim, na primer, vzamejo kri ali jih cepijo.
OBOGATITEV ŽIVLJENJSKEGA PROSTORA Obogatitev življenjskega prostora živali je v ZOO Ljubljana del vsakodnevne oskrbe naših živali. Obogatitve so zelo različne: Prehranska obogatitev Iskanje hrane je v divjini kompleksna dejavnost za živali. Mnoge iščejo ali prežijo na svoj plen več ur, uporabljajo moč, um, hitrost ali ukano, da pridejo do hrane. Te dejavnosti zahtevajo fizično aktivnost in ostre čute, zato je pomembno, da tudi v živalskem vrtu živali hrano iščejo in uporabijo čute ter spretnosti, katere bi potrebovale v naravi. Čutna obogatitev: vohalna, okušalna, tipalna Živali imajo zelo dobro razvita čutila. Za iskanje plena, vode, zavetja, partnerja ali izogibanja plenilcem uporabljajo vseh pet čutil. Nekatere bolje vidijo, nekatere vohajo, tipajo, okušajo ali slišijo, večinoma pa nas v vsem tem prekašajo. Mnoge na primer samo z vonjanjem vedo, kdo je pred njimi hodil po isti poti. Velike mačke v našem živalskem vrtu rade ovohavajo dlako drugih živali, medvedi obožujejo vohanje in valjanje po cimetu, žirafe pa cingljanje s kovinskimi obročki. Fizična obogatitev V naravnem okolju se živali tekom iskanja hrane in zatočišča srečujejo z najrazličnejšimi sestavami tal, razpoložljivih virov vode, poraščenosti ozemlja, vetrom in nevihtami … ta raznovrstnost jim omogoča raziskovanje in gibanje pa tudi možnost, da se po potrebi skrijejo v visoko travo, popraskajo nedosegljiva mesta telesa ob hrapavo deblo, poiščejo prijetno senco v poletni vročini, se povaljajo v blatni kopeli, ki jih obvaruje nadležnih muh. Reševanje izzivov in problemov Mnoge živali odlikuje visoka inteligenca, zato jih oskrbniki spodbujajo uporabljati svoj um. To dosežejo tako, da jim hrano in priboljške skrijejo v posebne krmilnike, pri katerih morajo uporabiti marsikatero spretnost, da dosežejo skrite dobrote. Lahko pa spretnosti razvijajo s pomočjo različnih igral. Mnoge živali se lahko naučijo prepoznavati različne simbole, pri nas to znajo žirafe, morski levi in šimpanzi. Trening Trening je učenje živali in omogoča, da z živalmi lažje sobivamo, da jih lahko negujemo in oskrbujemo. Učimo jih sodelovanja v veterinarski oskrbi ter jih miselno in fizično aktiviramo, da si del hrane ''zaslužijo same''. "S treningom močno pripomoremo k dobrobiti živali v naši oskrbi. Izboljša se sodelovanje z živaljo, lažje se sporazumevamo z njimi, jim povemo, kaj od njih želimo. Tekom treninga pa se učimo tudi ljudje, najpogosteje tega, da živalim bolje prisluhnemo, kaj sporočajo in kaj potrebujejo. Preko treninga gradimo pozitiven in spoštljiv odnos med živaljo in njenim oskrbnikom," pravi Irena Furlan. |
Hrana jih je prerodila
Skrb za živali pomeni neprestano učenje, prilagajanje, uporabo novih dognanj ... V zadnjih 12 letih so tako v ljubljanskem živalskem vrtu izboljšali prehrano in oskrbo živali, spremenili opremljenost in urejenost ograd, dodali popestritve okolja. "Zato živali svojo ogrado sprejmejo za svoj dom in se v njej dobro počutijo," pravi sogovornica.
Na srečo se danes podobna zgodba ne more odviti. Bonbonov ni na jedilniku, obiskovalci z redkimi izjemami upoštevajo pravila. Zato pa šimpanzi dobijo borove vejice, ki jih prežvečijo v nekakšne žvečilne gumije, s katerimi skrbijo za moč in zdravje svojih zob. Pregledi ustne votline so postali redni del skrbi za živali.
Medtem ko je bila za Marka I. najverjetneje usodna pretirana naklonjenost ljudi, je "njegova gospa" Mojca, ki je v Ljubljano leta 1974 prispela skupaj z njim, danes vidno pomlajena; nova, živalim bolj prilagojena prehrana je prerodila člane šimpanzje družine, nam je povedala Irena Furlan. Da bo na jedilnikih res tisto, kar živali najbolj potrebujejo, skrbi nutricionistka.
Od žalostne zgodbe Borisa I. je minilo že več kot 25 let. Kako velik problem je nekritično – pa čeprav dobronamerno – hranjenje živali, pa se je pokazalo tudi minulo jesen, ko je zaradi uživanja človeških posladkov konj Topol trpel hude bolečine.
Kako izbirajo živali?
KRITERIJI ZA IZBOR ŽIVALI V živalskem vrtu Ljubljana so določili naslednje kriterije za izbor živali, ki jih gojijo. Izpolnjevati mora vsaj enega. Biti mora: - zanimiva, nenavadna, posebna, ki močno motivira obiskovalce, - povezana z močnimi predsodki in vraževerjem, - povezana z zanimivo naravovarstveno zgodbo, - dejavna pred obiskovalci, kazati zanimiva vedenja, - pripadnica ogrožene vrste, - pripravljena na kontakt z obiskovalci. |
Odločitev, katere živali bodo gojili, je le prvi korak. Treba se je tudi odločiti, koliko jih bodo imeli. Družabnim šimpanzom bi, na primer, naredili nepopravljivo škodo, če bi jih osamili. Nato si je treba postaviti vprašanje: bomo živali razmnoževali ali ne? "Pri velikih mačkah smo se odločili, da pridobimo mlad reproduktivni par sibirskih tigrov za razmnoževanje, zato smo jim tudi sezidali veliko, dvojno, moderno ogrado, pri gepardih, ki smo jih namestili v predelano staro tigrovo ogrado, pa smo se odločili, da sprejmemo brata in sestro, ju ne razmnožujemo, sta pa ambasadorja gepardov v naravnem okolju in imata velik pomen za izobraževanje obiskovalcev o ogroženosti tako gepardov kot njihovega naravnega okolja in vseh živih organizmov v njem, saj je gepard ena izmed krovnih vrst v svojem okolju," je pojasnila biologinja Furlanova.
Mimogrede, v živalskem vrtu stiskajo pesti in upajo, da bodo čez približno sto dni imeli mlade tigrčke.
Izbor živali je vedno strokovna odločitev, poudarjajo v živalskem vrtu. A to ne pomeni, da, ko jo enkrat sprejmejo, želeno žival pač pripeljejo. Najprej je treba poskrbeti za ustrezno ogrado – v tujini imajo za to posebej usposobljene arhitekte; v ljubljanskem živalskem vrtu so jih k sodelovanju povabili, ko so postavljali ogrado za tigra. "Pri gradnji ograde za živali in še posebej za sibirskega tigra, ki je velika, močna zver, je treba upoštevati potrebe te živali, zahteve vsestranske oskrbe in tudi naše obiskovalce, da si lahko kvalitetno ogledajo tigra, ga spoznajo, se ob tem izobražujejo in da se ob tem tiger dobro počuti," je povedala Irena Furlan. "Prav ograde predstavljajo največji strošek. Zato še vedno nimamo levov. Nimamo denarja, da bi lahko zgradili ustrezno ogrado zanje. Živali v živalski vrt pripeljemo samo, če lahko zagotovimo dobre pogoje zanje," je tudi poudarila.
In ko ograda stoji? Zadnjo besedo ima koordinator za posamezno vrsto, ki tudi vodi rodovno knjigo. Ta priporoči najprimernejšo žival (živalski vrtovi jih ne kupujejo, ampak si jih izmenjujejo) in tako poskrbi za ohranjanje genske pestrosti znotraj posamezne vrste.
Pri šimpanzih so več let čakali na rezultate genetskih raziskav, s katerimi so ugotavljali, kateri podvrsti pripadajo samice. Šele potem so jim lahko poiskali najbolj primernega partnerja – Borisa iz zagrebškega živalskega vrta. Prispel je leta 2015, lani pa sta z Nežo že imela mladičko Leono. Naraščaj je zelo pomemben za ohranjanje podvrste zahodni šimpanz, saj naj bi jih na svetu ostalo le med 21.300 in 55.600.
Skrb za ohranitev živali in njihovega okolja
Populacije v živalskih vrtovih so manjše in tudi selekcija ni popolnoma naravna. Posledica je lahko siromašenje genskega sklada in povečanje neprimernih znakov. Podoben pojav lahko – žal – spremljamo tudi v divjini, če se število osebkov posamezne vrste preveč zmanjša. Izumrtje je zadnji, usodni udarec, nenadomestljive izgube se začnejo že veliko prej. Izginotje ene vrste zamaje naravno ravnovesje in ogrozi številne druge. Na koncu tudi človeka, ki bo z uničevanjem narave prej ali slej uničil tudi sebe. Skrb za okolje je zato nujna tudi iz povsem egoističnih nagibov.
NARAVOVARSTVENA VLOGA ŽIVALSKIH VRTOV Živalski vrtovi imajo pomembno nalogo pri varstvu narave in varstvu ogroženih živalskih vrst, ki obsega: - ohranitveno vzrejo znotraj živalskega vrta, - izboljšanje in razvijanje tehnik ohranitvene vzreje, - varstvo živalskih vrst v naravnem okolju, - sodelovanje med živalskimi vrtovi in naravovarstvenimi ustanovami, - spodbujanje ohranitvenih programov v naravnem okolju od koder ogrožena vrsta izvira, - osveščanje javnosti o ohranjanju ogroženih vrst in habitatov. |
Prebivalci živalskega vrta in njihova vloga pri osveščanju obiskovalcev:
Sibirska tigra Vita in Vito
Da bi tiger preživel, moramo zavarovati njegov življenjski prostor in tu igrajo živalski vrtovi pomembno vlogo. Tudi ljubljanski. Ne le, da tigre gojijo v ujetništvu, velik del sredstev namenjajo zato, da bi preživeli v naravi, kjer se njihov življenjski prostor srečuje in prepleta s človekovim. "S temi sredstvi se kupuje gozd, se ustanavlja parke in divje lovce preusmerja v turistične vodnike, tako da se razvija eko turizem in s tem lahko lokalno prebivalstvo preživi. Lokalno prebivalstvo učimo živeti v okolju, kjer živi tudi tiger," je povedala naša sogovornica.
Slonica Ganga
Slonica Ganga je prava Indijka. Skotila se je v živalskem vrtu Kampur predvidoma leta 1975, decembra 1977 pa je pripotovala v Ljubljano. "Pot, ki jo je najprej prepotovala po cesti do Bombaja, je bila dolga 1350 km, nato pa je potovala še okoli 22 dni z ladjo po morju preko Cejlona do Reke. Ob prihodu je tehtala 550 kg, visoka je bila meter in pol ter stara dve do tri leta," lahko preberemo na spletni strani ZOO Ljubljana. Častitljiva dama, stara več kot 40 let, danes tehta tri tone in pol, a ostaja igriva in včasih tudi muhasta. Močno je navezana na svoje oskrbnike, ki ji nadomeščajo družbo drugih slonov.
Sloni so, podobno kot na primer šimpanzi, izrazito socialna bitja. Danes zato živalski vrtovi ne smejo imeti enega samega slona, a so Ljubljani dovolili izjemo. Gango bi sicer morali seliti, kar bi bilo zanjo preveč stresno. Morajo pa oskrbniki zato z njo preživeti še toliko več časa, je povedala Furlanova. Odločitev ni bila arbitrarna, sprejeli so jo tuji strokovnjaki, potem ko so podrobno preučili razmere, v katerih slonica živi, in njeno počutje.
"Slonica Ganga v našem živalskem vrtu je ambasador slonov v naravnem okolju in v živalskem vrtu izvajamo številna vodenja in poučne delavnice o slonih in tako osveščamo naše obiskovalce o problematiki in ogroženosti slonov v naravnem okolju," je povedala Furlanova.
Žirafi Cvetko in Rastko
Rastko in Cvetko sta predstavnika največje in zelo ogrožene rotschildske podvrste žirafe. "Žiraf v naravi je devet podvrst in vse so bolj ali manj ogrožene. V naravi jih je v 90. letih živelo še okrog 140 tisoč, danes pa samo 80 tisoč. Rotschildska podvrsta žirafe, ki jo vidimo tudi pri nas, je ena izmed najbolj ogroženih in jih je samo še 1100 v naravnem okolju. Tri četrtine populacije živi v narodnem parku v Ugandi in tam so pred časom odkrili nafto in ta jih dodatno ogroža. Tako da si naravovarstvene organizacije prizadevajo, da bi te žirafe, vsaj večino, preselili na druga območja. Za selitev ene žirafe potrebujejo okoli 5000 evrov," je povedala Furlanova. Denar za selitev zbirajo tudi v Ljubljani.
Medvedi Jaka, Meta, Čupa in Pombi
Iščejo pa se tudi drugi načini, kako preprečiti trke med medvedi in ljudmi, in ljubljanska četverica igra pri tem pomembno vlogo. Jaka in Meta sta preizkušala smetnjake; iskali so takšne, ki bodo pretrd oreh za te velike zveri in jih zato ne bodo vabili v bližino človeških bivališč. Mlajši medvedki Čupa in Pombi pa sta preizkušali trdnost in odpornost posebnih zabojev za kompost. "Rezultat je bi 2 : 0 v korist medvedk, ki sta se na koncu sladkali s hruškami in jabolki," je povedala Furlanova. "Je pa res, da če kompostnike postaviš v njihovo ogrado, je medved veliko bolj zainteresiran, da pride do sladkih hrušk, kot pa v neki vasi ali na robu vasi," je dodala. Nazadnje so le razvili kompostnike, ki so zdržali tudi napade Čupe in Pombi.
Primeri vrst, ki so jih ponovno naselili v domačem okolju:
Zlati levič
Mongolski divji konj
Leta 1878 je poljski raziskovalec Nikolai Michailowitsch Przewalski prinesel kožo in lobanjo divjinskega konja v Sankt Peterburgu iz odprave v srednji Aziji. To je bilo prvo odkritje divjinskega konja v naravi za zahodni svet, saj je veljalo, da so predniki udomačenih konj v naravi že izumrli, tako kot tarpan.
Mongolski divji konj, ki je bil razširjen v mongolskih stepah na meji s Kitajsko, je še edina preživela divjinska vrsta konja. Zadnjega so v divjini videli leta 1968, v predelu Veliki Gobi B.
Med leti 1899 in 1901 so v Evropo iz divjine pripeljali 52 žrebet, a je njihovo število v živalskih vrtovih nato drastično paslo. V 40. letih je bilo le 13 plemenskih živali, od katerih je bila ena kobila predstavnica domačih konj. Leta 1985 se je znotraj živalskih vrtov začel vzrejni program, hkrati pa so iskali območje, kamor bi jih lahko naselili. V začetku devetdesetih let je v živalskih vrtovih živelo okoli 1000 teh konj.
Leta 2015 je bilo v rezervatu 114 mongolskih divjih konjev, vendar populacija še ni stabilna. Živali so opremljene z oddajniki, njihovo gibanje spremljajo preko satelitov in jih tako proučujejo. V istem okolju rezervata proučujejo tudi divjinsko populacijo mongolskega divjega osla, dvogrbe kamele in volka. V ohranitvene programe so vključeni lokalni prebivalci.
KOMENTARJI (20)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.