Mesta spreminjajo živali: nekatere postajajo iznajdljivejše in uspešnejše, druge množično poginjajo

Že deseto leto zapored svetovne organizacije za varstvo narave mesta pozivajo, naj za eno uro ugasnejo javno in dekorativno razsvetljavo, ki osvetljuje glavne znamenitosti mesta ali mestne trge. Kot so sporočili iz svetovnega sklada za divje živali WWF Adria, je lani v globalni akciji Ura za Zemljo (Earth Hour) sodelovalo 178 držav, v Sloveniji se je v temo pogreznilo 27 občin in mest. Upajo, da bo letošnja statistika še nekoliko boljša.

Za razsvetljavo se porabi velika količina energije, ki jo, žal, še vedno veliko pridobivamo iz fosilnih goriv, pri tem nastajajo škodljive emisije, ki vodijo v globalno segrevanje in podnebne spremembe. A (pretirana) razsvetljava ima še druge negativne učinke – eden največjih je svetlobno onesnaževanje. Lanska raziskava je pokazala, da je problem že tako velik, da kar tretjina svetovne populacije ne more več videti Rimske ceste – kar 83 odstotkov svetovne populacije – v Evropi in ZDA kar 99 odstotkov prebivalcev – živi pod nočnim nebom, ki je skoraj deset odstotkov svetlejši od neba, ki bi bil razsvetljen le s pomočjo zvezd. Svetlobno onesnaževanje, vidno tudi z velike oddaljenosti od večjih urbanih središč, pa je velik problem predvsem za nočne živali, ki se, v nekakšnem polmraku in ne v pravi temi, ne znajdejo več. Umetna svetloba vpliva tudi na ljudi.

Mesta si delimo z živalmi

Globalno gledano več kot 50 odstotkov populacije živi v urbanih središčih, ta trend bo še naraščal. Do leta 2045 bo v mestih živelo do šest milijard ljudi, kar je dve milijardi več kot zdaj. A mesta že dolgo niso ali pa sploh nikoli niso bila samo kraj za ljudi.

V mestih živi na tisoče različnih živali – od najmanjših mravelj in drugih žuželk, ptic, glodalcev in nekoliko večjih sesalcev. V mesta je živali privabila hrana, ki jo ljudje odvržemo v velikih količinah, nekatere vrste so našle tudi zavetje pred plenilci, a betonske džungle so tudi za živali izziv, da se spremenijo, in kot kažejo nekatere študije, to tudi počnejo. Živali so se adaptirale na manjši življenjski prostor, nekatere vrste so postale bolj dejavne ponoči, naučile so se odpirati smetnjake in podobno.

''Pozabljamo, da smo ljudje največji vzrok za evolucijo na planetu v tem trenutku. Še vedno gledamo na divjino kot na neokrnjen kraj in na evolucijo kot na nekaj, kar se dogaja v divjini. Ampak pravzaprav ljudje v mestih spreminjamo živali prav zdaj,'' je za National Geographic dejala psihologinja in biologinja na Univerzi York v Torontu Suzanne MacDonald, ki preučuje mestne rakune. Živali v mestih imajo skupno vsaj dve stvari – raznovrstno prehrano in iznajdljivost.

Iznajdljivi rakuni in ptice

MacDonaldova je preučevala, kako probleme rešujejo rakuni na podeželju in v urbanih središčih. Vsaka izmed nalog je za nagrado vključevala hrano, najtežja preizkušnja pa je bila, da hrano najde v zabojniku, zaprtem z vrvico. Rezultat: nobenemu od 22 podeželskih rakunov v zabojnik ni uspelo, med tem ko je to uspelo kar 80 odstotkom od 22 mestih rakunov.

Podobne rezultate je dobil tudi biolog Jean-Nicolas Audet na univerzi McGill v Montrealu, ki je preučeval iznajdljivost ščinkavcev, ujetih na podeželju in v mestih. Ptice so lahko videle hrano v polprozorni plastični škatli, do nje pa so se lahko dokopale tako, da so odprle pokrov ali potegnile predalčke. Tudi v tem primeru so bili uspešnejši mestni ščinkavci. Ni treba v laboratorij, da lahko sami opazimo takšno vedenje ptic. Mestni vrabci so precej bolj predrzni od njihovih podeželskih kolegov, ko z mize kradejo drobtine ali pa kar vrečkice s sladkorjem.

Nekatere ptice so se na mesta navadile tako zelo, da so uspešnejše od sorojakov na podeželju oziroma v naravnem okolju. Tak primer so sokoli selci v New Yorku. Nebotičniki ptice spominjajo na visoke klife, ki so njihov naravni habitat, s katerih lahko dobro vidijo svoj plen, ki ga je v mestu, polnem tudi drugih vrst ptic, na pretek vse leto. Najuspešnejša mestna ptica po vsem svetu pa je seveda golob.

A ne glede na to, da se živali prilagajajo na mesta, jim je urbanizacija naredila več škode kot koristi, saj je biotska raznovrstnost povsod večinoma padla predvsem zaradi uničevanja življenjskega prostora.

Kako na živali vpliva svetlobno onesnaževanje?

Če se lahko živali prilagodijo pri iskanju hrane, pa se težje prilagajajo na dejstvo, da mesta živijo podnevi in ponoči oziroma da ponekod noči sploh ni več. In ta svetloba se vidi tudi v kraje, kjer svetlobno onesnaževanje ni tako zelo prisotno.

Pri sesalcih, ki so dejavni ponoči, že opažajo upad pri reprodukciji, velike težave pri iskanju hrane, lažje jih opazijo tudi plenilci. Tudi številne ptice migrirajo ali lovijo ponoči. Odvisne so od teme in zvezd, da najdejo svojo pravo pot. Zaradi mnogo svetlejših mestih luči od zvezd se številne ptice zaletavajo v stavbe in visoke nebotičnike, ki so zrastli v svetovnih metropolah. Zabeleženi so primeri, ko so ptice selivke precej zašle s svoje poti zaradi svetlobnega onesnaževanja.

Na udaru so tudi plazilci – denimo želve. Te gnezdijo na neobljudenih, temnih plažah, vsaj nekoč je bilo tako. Zdaj svetle plaže odvračajo samice od gnezdenja, če pa že, so nato na udaru male želve. Luči jih zmedejo in namesto v morje se odpravijo v mesto, kar zanje pomeni smrt.

Živali v slovenskih mestih

Skoraj 60 odstotkov naše države predstavljajo gozdovi. Ti se širijo tudi na obrobje večjih mest, ki se prav tako lahko pohvalijo z veliko zelenih površin. Največje mesto je seveda Ljubljana. Na območju Mestne občine Ljubljana (MOL), ki zajema tudi del barja, živi kar 66 odstotkov vseh vrst ptic, ki živijo v Sloveniji, kar 49 vrst kačjih pastirjev od 72, ki so zapisane v Sloveniji in kar 19 vrst netopirjev od 29, ki živijo v Sloveniji. Sistematično so popisali ptice. Na območju občine so popisali 161 vrst ptic, od tega jih kar 104 vrst gnezdi, 97 vrst pa jih na območju občine prezimuje.

''Po oceni strokovnjakov naj bi na območju občine sicer živelo kar 268 vrst ptic, število osebkov pa bi se lahko primerjalo s številom prebivalcev mesta. Največje število vrst je bilo zabeleženo v kulturni krajini v primestnih naseljih in gozdu, najmanjše število vrst pa lahko najdemo v industrijskih conah in nakupovalnih središčih ter v samem središču mesta,'' so pojasnili na oddelku za varstvo okolja na ljubljanski občini.

Ti podatki, kot poudarjajo na MOL, kažejo, da so kljub urbanizaciji v Ljubljani ohranili habitate za številne živali in rastline. ''Kar 46 odstotkov površine Mestne občine Ljubljana pokrivajo avtohtoni gozdovi, ki skrivajo redke in zavarovane vrste, Ljubljana pa se ponaša tudi z zavarovanim območjem sredi mesta – krajinskim parkom Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, kjer najdemo vrste, ki drugod po Evropi veljajo za izumrle,'' so dodali.

Z Rožnika in Golovca pa povsem v bližino hiš zahajajo tudi nekatere večje živali, kot so srne, lisice in druge živali, z izjemo jelenjadi, kar nas seveda ne sme presenečati. ''Morda so nekoliko bolj presenetljivi prebivalci v bližini mest divji prašiči, ki so se v zadnjih deset do 15 let pojavili tudi na Golovcu. Prašiči, ki so bili pred stotimi leti že skoraj iztrebljena vrsta, se v zadnjih dvajsetih letih povsod po Evropi širijo, kar smo opazili tudi pri nas. Če najdejo primeren habitat, kakršen je Golovec, se zdaj pojavljajo tudi tam, kjer jih prej ni bilo,'' je pojasnil Rok Černe z Zavoda za gozdove in dodal, da so pri nas prašiči bistveno manj problematični kot na primer v Nemčiji, kjer se na primer v Berlinu pojavljajo kot prebivalci mestnih parkov.

Sobivanje živali in človeka

''Če se primerjamo s tujino, smo Slovenci bolj naklonjeni živalim in v povprečju sobivanje poteka dobro,'' je povedal Černe, a hkrati poudaril, da mora človek za uspešno sožitje sprejeti določene preventivne ukrepe. Tako je treba domače živali ustrezno zaščititi: na primer kokoši z ograjo, da se do njih ne dokoplje lisica ali dihur. ''Ni potrebnega velikega vložka, da nam te živali ne naredijo škode,'' je dejal Černe.

Nekoliko več težav je sicer z velikimi zvermi, ki v bližino večjih mest sicer večinoma ne zahajajo (Černe je sicer spomnil na medveda Rožnika). A tudi pri medvedih in volkovih je treba domače živali ustrezno ograditi, predvsem pa, kot je poudaril Černe, je treba poskrbeti za organske odpadke. ''Hrana privablja živali, tako velja, da naj bodo organski odpadki in hrana čim manj dostopni. Problematično je, ko se žival navadi te hrane in se nato vrača. V naselja. Če je to medved, lahko to začne predstavljati resen problem,'' je dejal.

Invazivne nutrije in zaščitniške sive vrane

Na Mestni občini Ljubljana so pojasnili, da je največ konfliktov opaziti med gnezdenjem s sivo vrano in z nutrijo, ki je tujerodna invazivna vrsta. Ker sta obe vrsti lovni vrsti in sodita med divjad, mora ukrepe sprejeti država oziroma Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Nutrija je glodavec iz Južne Amerike, ki pa se je zaradi izpusta s farm, kjer so jo gojili za krzno, močno razširila. Je invazivna vrsta, ki naseljuje že vse večje vodotoke v Mestni občini Ljubljana. ''Populacijo nutrij spremlja Zavod za gozdove Slovenije v okviru lovsko-upravljavskega načrtovanja. Obravnavajo jo v okviru treh lovsko-upravljavskih območij; Notranjske (načrtovanje ZGS OE Postojna), Gorenjske (načrtovanje ZGS OE Kranj) in Zasavja (načrtovanje ZGS OE Ljubljana). Podatka o številu nutrij po naših informacijah zavod nima, ker ga je zelo težko oziroma drago relevantno zajeti. Upravljanje temelji na posrednih kazalnikih. Skupen odvzem nutrije na območju Ljubljane (lovišča v neposredni bližini) je bil v letih od 2011 do 2015, 108, 104, 96, 164 in 210 živali. Po podatkih zavoda nutrija še ne povzroča izrazitejših škod,'' so pojasnili na oddelku za varstvo okolja MU MOL.

Nutrija je po zakonu divjad. Krmljenje divjadi pa je dovoljeno le za vrste divjadi in na lokacijah predvidenih z načrti lovskoupravljavskih območij. ''Z drugimi besedami to pomeni, da je vsakdo, ki krmi nutrije, v prekršku po zakonu o divjadi in lovstvu. Mestna občina Ljubljana torej ne more sprejemati ukrepov za omejevanje njene populacije, javnost pa redno obveščamo, naj nutrij ne hrani in s tem izboljšuje pogoje za njeno razmnoževanje,'' so še dodali.

Težavne so lahko tudi sive vrane, ki prav tako sodijo med divjad, s katero upravlja ministrstvo za kmetijstvo. Černe z Zavoda za gozdove je pojasnil, da so sive vrane zelo teritorialne in branijo svoja gnezda, kar pomeni, da so lahko med gnezdenjem tudi napadalne. ''Praviloma vrane človeka, ki se je preveč približal gnezdu, le nizko preletavajo, redko se zgodi fizični kontakt. A kljub temu je predvideno, da se taka gnezda umakne, še posebej v bližini vrtcev in šol,'' je dejal Černe.

Tudi na ljubljanski občini so povedali, da občasno med gnezdenjem prejmejo nekaj pritožb občanov glede vran. ''Med ukrepi za zmanjšanje populacije je navedena tudi metoda s pomočjo kontracepcije za sive vrane, vendar pa v svetu še ni tovrstne prakse. Pristojna lovska družina zunaj avtocestnega obroča izvaja lov, a ugotavljajo, da je z vidika zmanjševanja številčnosti populacije neučinkovit,'' so povedali in dodali, da ''kljub temu da na Mestni občini Ljubljana nismo pristojni za reševanje problematike, izvajamo poizkus zmanjševanja populacije z umetnimi gnezdilnicami za sokola selca, ki je naravni sovražnik sivih vran. Tako vplivamo na zmanjšanje populacije na naraven način, brez uporabe strelnega orožja, strupov in hormonov, ne moremo pa v celoti rešiti problema številčne populacije vran.''

Gnezdilnice za sokola selca so postavili na Poljanah in v Trnovem, a ni nujno, da bodo sokoli umetno domovanje tudi z veseljem sprejeli. ''Podoben poskus so pred več leti izvedli tudi v Mariboru, kjer pa je prvi par sokola selca gnezdil šele predlansko leto. Z namestitvijo gnezdilnic namreč ptici ponudimo mesto za gnezdenje, vendar od namestitve do gnezdenja lahko traja več let. Zato bomo lahko o uspešnosti projekta govorili šele takrat. Za ta projekt smo namenili 2.900 evrov.''