Preživele so na milijone let, bodo tudi dobo človeka?

23. maj je svetovni dan želv. Fosili prednikov današnjih vrst so stari tudi okoli 210 milijonov let, kar dokazuje, da so želve ene najstarejših skupin plazilcev, saj so starejše od kač in kuščarjev. A danes so nekatere vrste ogrožene, nekatere so že na robu izumrtja.

Danes poznamo okoli 300 vrst želv. Glavna delitev je seveda na kopenske in morske vrste,  vse, razen orjaške usnjače, pa so najbolj prepoznavne po svojem koščenem oklepu, ki je nastal iz preobraženih reber.

Morske želve se utapljajo

Poznamo sedem različnih vrst, ki naseljujejo vse svetovne oceane, z izjemo morij okoli Arktike in Antarktike. Velike so od 60 centimetrov do 2,7 metra, tehtajo do 680 kilogramov.

Vseh sedem vrst -  orjaška črepaha (Chelonia mydas), prava kareta (Eretmochelys imbricata), ravnohrbta želva (Natator depressus), glavata kareta (Caretta caretta), želva Kemp Ridley (Lepidochelys kempii), olivna ali zelenkasta želva (Lepidochelys olivacea in orjaška usnjača(Dermochelys coriacea) - je ogroženih. Sklad za divje živali (WWF) navaja, da sta prava kareta in želva Kemp Ridley celo kritično ogroženi in jim grozi izumrtje.

''Pobite zaradi njihovih jajc, kože, mesa, oklepa, morske želve trpijo zaradi divjega lova. Prav tako se soočajo z uničevanjem življenjskega prostora, prav tako se večkrat nesrečno ujamejo v ribiške mreže. Klimatske spremembe vplivajo na območja, kjer želve tradicionalno gnezdijo, saj se spreminja temperatura peska, to pa vpliva na spol izvaljenih želvic,'' opozarjajo na spletni strani WWF. Zaradi toplejših temperatur se izvali manj samcev. Prav tako toplejše morje in zakisanje uničujeta koralne grebene, v katerih so zavetje našle tudi želve.

Morske želve preplavajo na tisoče kilometrov v svoji dolgi življenjski dobi in se borijo ter soočajo z izzivi, ki jim jih je pripravila narava, svoje - večinoma negativne - pa jim je dodal še človek. Samice se vračajo na plažo, kjer so se same izvalile, da v pesek zakopljejo jajca, a le najmočnejšim malčicam bo uspelo preživeti prvo leto. Marsikatera od teh obal je zdaj že postala del človekovega okolja in z naselitvijo je človek noč spremenil v dan in male želvice, ki so se nekoč za vrnitev s kopnega v morje ravnale po soju zvezd in lune, zaidejo v napačno smer in tako tudi v smrt. Poleg tega se zaradi klimatskih sprememb viša gladina morja in tako plaže, kjer so želve tisočletja valile jajca, izginjajo.

Želvam grozi tudi prekomeren lov. Meso in jajca so vir hrane za številne ljudi okoli sveta, želve pobijajo tudi v medicinske in religiozne namene. Čeprav je lov na želve prepovedan  konvencijo o mednarodnem trgovanju z ogroženimi vrstami, črke na papirju divjih lovcev ne ustavijo.

Poleg tega pa imajo želve še to nesrečo, da se večkrat ujamejo v ribiške mreže, čeprav jih ribiči niso želeli ujeti. Ogrožajo pa jih tudi odpadne ribiške mreže in druge smeti, ki krožijo po svetovnih morjih. Ko se želva ujame v mrežo, vrv ali kaj podobnega, nima veliko možnosti za preživetje, saj diha s pljuči in ker ne more na površje se utopi. Ker se ribolov še vedno povečuje, je ravno to ena največjih groženj morskim želvam, opozarjajo pri WWF. Žal, se tudi sladkovodnim in kopenskim želvam se ne godi nič bolje.

Počasne stoletnice

Kopenske želve se ponašajo z eno najdaljših življenjskih dob. Najstarejši še živeči želvak naj bi bil Jonathan, ki se je po prepričanju nekaterih izvalil davnega leta 1832, kar pomeni, da je star že 185 let. Živi na otoku Sveta Helena v južnem atlantskem oceanu, ki spada pod britansko ozemlje. Tja ga je še s tremi drugimi želvami leta 1882 prinesel Spencer Davis, ki je bil načelnik otoka. Želvak še vedno živi ob uradni rezidenci načelnika otoka. Njegovo starost so ocenili na podlagi tega, da je bil ob prihodu na otok že povsem odrasel, kar v želvjem življenju pomeni, da je bil takrat star vsaj 50 let.

Uradno sicer rekord drži Tu'i Malila, želva, ki jo je kapitan James Cook podaril kraljevi družini Tonga. Pripadala je vrsti prava žarkasta kornjača ali Geochelone radiata z Madagaskarja in je dočakala kar 188 let (1777 – 19. maj 1965).

Večina kopenskih želv je rastlinojedih, le sem ter tja se kakšna prehranjuje tudi s črvi in žuželkami. Želva iz Ezopove basni Zajec in Želva je zaslužna za rek ‘’počasi in vztrajno zmagata dirko’’ in rez morajo biti vztrajne, da kam pridejo, saj je njihova povprečna hitrost okoli 0,27 kilometra na uro. Najhitrejša kopenska želva se je premikala precej hitreje, in sicer osem kilometrov na uro (povprečna hitrost človeške hoje je pet kilometrov na uro).

Tudi kopenske želve se soočajo s podobnimi težavami kot morske. Grozijo jim divji lovci, umetne luči, smeti, uničevanje habitata. Skupina, specializirana za kopenske želve, je v poročilu opozorila, da so med najbolj ogroženimi azijske želve in avtohtone želve z Madagaskarja, saj jih pobijajo za hrano in/ali za uporabo v tradicionalni medicini. Prav tako številne lovijo za črni trg živali, namenjenih za hišne ljubljenčke. Navadno smo poročali, da so na malezijskem letališču zasegli na stotine madagaskarskih žarkatih kornjač, ki veljajo za ene najlepših vrst.