Tudi onesnažen zrak ima vlogo pri srčno-žilnih boleznih

Zakaj onesnažen zrak povzroča pljučne bolezni, je znano. Zakaj povzroča srčno-žilne bolezni, ostaja uganka. Eden izmed možnih razlogov znajo biti majhni delci, ki prehajajo skozi pljuča v krvni obtok in nato obtičijo na krvnih žilah, kjer povzročajo škodo.

Do zdaj je to veljalo le za hipotezo. A raziskava Marka Millerja z univerze v Edinburghu, ki jo je objavil ACS Nano, predpostavlja, da to ni le pravi odgovor na vzrok za bolezni, pač pa gre znanstvenik še dlje - majceni delčki se zagotovo oprimejo krvnih žil in tam naredijo ogromno škode, trdi. Eden od razlogov, da hipoteza še vedno ni potrjena, leži v zahtevnih preiskavah mikroskopsko majhnih delov telesa.

Saje v ozračju so namreč sestavljene iz karbona, ki ga ob delitvi in nizki koncentraciji izjemno težko izolirajo v biološki material. Namesto tega so Miller in njegovi sodelavci za svoj poskus uporabili zlate drobce. Hitro jih namreč lahko odkrijejo s spektroskopom, tudi če so prisotne v izjemno nizkih koncentracijah. Zlato ni strupeno kot tudi ni kemično dejavno. To je pomembno, saj je Miller nekatere poizkuse opravljal na ljudeh.

14 zdravih moških se je prostovoljno javilo za poizkus

Prva skupina poskusnih zajčkov je bilo 14 zdravih moških. Vsak je moral dve uri telovaditi, zraven pa vdihavati zrak, v katerem so bili zlati drobci. The Economist poroča, da so Miller in ostali znanstveniki 24 ur preverjali prostovoljčevo kri in urin ter preiskavo ponovili še tri mesece kasneje.

Kot je bilo pričakovati, pri nobenem od moških pred samim poizkusom niso našli v krvi in urinu zlata, 24 ur kasneje pač. To dokazuje, da lahko majhni delčki resnično potujejo iz pljuč v obtok. Še več - tri mesece kasneje so bili drobci še vedno prisotni. Ko enkrat torej vdihnemo zlato, ostane v našem telesu.

Poskus je Millerju pokazal, kako delci potujejo po telesu in kakšno škodo lahko povzročijo srcu. Sumil je, da so bili krivci za to celice, ki jim pravijo makrofagi. Gre za tip belih krvničk, ki predstavljajo pomembno komponento tako nespecifične kot tudi prilagodljive imunosti.

Miller je opravljal poizkuse na miših, nekatere so bile zdrave, druge so imele žilne bolezni. Živalce so pet tednov (dvakrat na teden) vdihavale zlate drobce. Po petih tednih je živali ubil in na njih opravil obdukcijo ter ugotovil, da so imele bolne miši petkrat več zlata v telesu kot zdravi primerki.

Da bi ugotovil, ali pride do podobne situacije tudi pri ljudeh,je našel tri nove prostovoljce. Tokrat za spremembo bolne ljudi. Imeli so zamašene arterije, grozila jim je kap. Vse tri so prosili, da 24 ur pred operacijo, s katero bi jim sčistili žile, vdihavajo zlate drobce. Kot so pričakovali, so med operacijo v njihovih telesih našli ogromno zlata.

V prihodnosti bo torej potrebno odkriti, ali se ogljikovi delci obnašajo enako kot zlati. Ker ogljik v primerjavi z zlatom burno reagira, bo makrofage v telesu preprosto odkriti, ko bodo seveda dovolili poizkuse. Čeprav Millerjevo delo ne kaže, da bi v kratkem našli čudežno rešitev za srčno-žilne bolezni, raziskava dodaja nov kamenček v mozaik povezavi med boleznimi in onesnaženim zrakom.