VIDEO in FOTO: Zadnja postaja plastike ni morje, ampak hrana na vašem krožniku

Količina plastike, ki jo vidite na sliki, pride v svetovna morja vsakih 20 do 30 sekund. Kako ogromen je ta kup, si lahko v živo ogledate v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer gostijo potujočo razstavo z naslovom Zadnja postaja: morje? (Če želite odgovor: ne, zadnja postaja ni morje, zadnja postaja smo mi. Plastika potuje po prehranski verigi in konča tudi na naših krožnikih.)

"Obiskovalce hočemo ozavestiti o tem, kaj puščamo za sabo. Če današnji arheologi odkrivajo kovinske, steklene, keramične in ostale predmete, se bodo naši zanamci največkrat srečevali s plastičnimi," je povedala kustosinja Špela Šubic.

Ob takšnih neverjetnih količinah plastike, se zdi, da je z nami že stoletja. V resnici pa je ta material na osnovi mineralnih olj svoj pohod začel šele v začetku, pravi razmah pa doživel v sredini 20. stoletja. In opozorilom o škodljivosti navkljub se vzpon plastike nadaljuje. Med leti 2002 in 2012 je je bilo proizvedene več kot v celotnem minulem stoletju, proizvodnja pa še narašča.

Plastika je, to je treba priznati, nepogrešljiv del naših življenj. A ne vsa. Marsikateremu plastičnemu izdelku bi se z lahkoto odpovedali. Na vrhu seznama so vrečke, kozarci, pribor in druge stvari, namenjene zgolj enkratni uporabi. Postale so sinonim za potrošniško družbo – stvari, namenjene trenutnemu udobju, katerega resnične cene se le (počasi) začenjamo zavedati.

Čeprav so predvsem vrečke v središču pozornosti tako naravovarstvenikov kot političnih odločevalcev (v Bruslju so, na primer, ukazali, da je treba do leta 2025 njihovo porabo zmanjšati za 80 odstotkov v primerjavi z letom 2010), pa še zdaleč niso edina težava. Kot je dejala kustosinja Špela Šubic: "Problem je vsa embalaža. Dejstvo je, da če gremo v trgovino po nekaj rezin sira, ni treba, da je ta sir zapakiran v plastično embalažo. Če mi ne bomo kupovali stvari prekomerno embaliranih, potem jih proizvajalec ne bo dajal na trg. Gre tudi za to, kakšni potrošniki smo."

Plastika je namreč postala material, ki ga z največjo lahkoto zavržemo, določeni izdelki iz plastike (v prvi vrsti embalaža) pa imajo še posebej velik potencial, da postanejo odpadki, opozarjajo avtorji razstave. In velik del teh odpadkov najde pot v morje. 

Vrnimo se na začetek, k fotografiji, ki prikazuje količino odpadkov, ki se v 20 do 30 sekundah naberejo v morju. Težko si je predstavljati, koliko se jih v uri, kaj šele v letu ali desetletju. Zato naj bo dovolj ta podatek: znanstveniki so izračunali, da bo – če bomo še naprej smetili tako kot doslej – leta 2050 v morju več kilogramov odpadkov kot rib.

Veliko odpadkov naplavi na obale (plažo Kamilo na Havajih so zato preimenovali kar v "Plastična plaža"), še več pa jih tokovi odnesejo na odprto morje. Tako sicer plastika izgine izpred naših oči – tudi morjeplovci le občasno naletijo na odpadke – a to ne pomeni, da je ni več.  

70 odstotkov plastike potone na morsko dno. Potem so tu kemijski in fizikalni dejavniki, zaradi katerih plastika razpada na vedno manjše delce – mikroplastiko. V leta 2014 objavljeni raziskavi ugotavljajo, da je v morju 5,25 bilijonov takšnih delcev, ki skupaj tehtajo 268.940 ton.

Ti delci se združujejo v petih ogromnih plastičnih otokih – na severnem in južnem delu Atlantskega in Tihega oceana ter v Indijskem oceanu. Največji in najbolj znan je otok plastičnih odpadkov, ki ga tvori severnopacifiški krožni tok. Odkrili so ga v drugi polovico 80. let. Ocene njegove velikosti se gibljejo od površine Teksasa do dvakratne površine celotnih ZDA. 

Čeprav plastični odpadki vplivajo na naše življenje in zdravje, pa so njihove največje žrtve živali. 

Kaj storiti? 

Odgovor je zares kratek: 3R. Trije R-ji pomenijo reduce, reuse, recycle oziroma po naše zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj. 

Zdi se preprosto. Prvi korak k temu je nakupovanje s premislekom. "Velikokrat imamo kupci možnost izbire. Ni nam treba kupiti solate, pakirane v tri plasti plastične embalaže. Lahko kupimo solato, ki je zavita v papir ali je v lesenem zabojčku. Veliko je odvisno tudi od nas samih. Veliko pijač se da kupiti v steklenici, ne v plastenki," pravi kustosinja razstave Končna postaja: morje? "Ljudje – potrošniki imamo zelo veliko moč, ki je ne uporabljamo."

In to je težava. Na eni strani smo potrošniki, ki se nikakor nočemo odpovedati "plastičnemu udobju", na drugi industrija, ki prekomerno trošenje spodbuja. Vmes je ujeta narava, je ujeta naša Zemlja. Mogoče pa je kateremu od 2000 obiskovalcev, kolikor so jih našteli do februarja, prav razstava odprla oči. "Ljudje delamo tisto, kar nam je najbolj udobno. Svojo vrečko s sabo nosim že vsaj 10 let. Na nekatere stvari pa ne pomisliš. Tako sem se ob pripravah na to razstavo srečala z marsičem. Do zdaj nisem pomislila, da lahko kupiš zobno ščetko z lesenim držalom, zdaj jo pa imam," je ob koncu ogleda dejala Špela Šubic. Podatek z razstave: "Po svetu se vsako leto proda več milijard zobnih ščetk. 600.000 jih dnevno pride s tekočega traku družbe Trisa, ki se uvršča med tri največje proizvajalce zobnih ščetk v Evropi." Uporabljali naj bi jih en ali dva meseca. Zakaj so potem narejene tako, da zdržijo več sto let, se sprašuje naša sogovornica.