Jedrska energija ima svoje mesto v gospodarskih velesilah. Kako (ne)potrebna je v resnici?

31 let mineva od najhujše nesreče v zgodovini jedrske energije. V elektrarni Černobil pri mestu Pripjat v Ukrajini je zaradi spleta številnih okoliščin 26. aprila 1986 eksplodiral jedrski reaktor. Radioaktivni delci so se razširili po vsej vzhodni Evropi do Skandinavije, Velike Britanije, celo na vzhod ZDA, radioaktiven dež je padal tudi v tako oddaljenih državah, kot je Irska. Najbolj prizadete so bile Ukrajina, Belorusija in Rusija, ki so prejele 63 odstotkov jedrskega onesnaženja iz Černobila.

Poročilo Združenih narodov (ZN) navaja 56 neposrednih smrti: 47 delavcev ob nesreči in 9 otrok z rakom ščitnice, ocenjeno pa je, da naj bi zaradi dolgotrajnih bolezni, povezanih z nesrečo, umrlo do 9.000 ljudi.

Nesreča je takrat sprožila številne bojazni o varnosti jedrske energetike in vprašanja se odprejo vedno znova vsaj vsakega 26. aprila, ko svet obeležuje obletnico "največje okoljske katastrofe v zgodovini človeštva", kot so jo poimenovali pri ZN. Tudi zadnja leta jedrskim elektrarnam žal niso prizanesla, spomnimo se samo leta 2011, ko je zaradi močnega potresa in cunamija prišlo do nesreče v japonski jedrski elektrarni Fukušima. Parlamentarna preiskava je leto dni kasneje razkrila, da nesreča ni bila samo posledica potresa in cunamija, temveč predvsem človeških napak.

Jedrska energija DA ali NE?

Po podatkih Inštituta za jedrsko energijo je v Evropi 184 jedrskih elektrarn, največ od tega v Franciji (58), Rusiji (33) in Ukrajini ter Veliki Britaniji (15). Leta 2015 je 13 držav vsaj četrtino energije pridobilo iz jedrskih elektrarn. Vprašanje, ali potrebujemo jedrsko energijo, je torej na mestu.

Nemčija načrtuje ukinitev jedrskih elektrarn do 2022, Švica naj bi jih med letoma 2019 in 2034 zaprla pet, a na drugi strani nekatere države v gradnje novih elektrarn investirajo vedno več denarja. Lani so pričeli graditi 10 nuklearnih reaktorjev na Kitajskem, dva več kot leto poprej, enega v Indiji, Pakistanu, Rusiji, Južni Koreji in ZDA, v Franciji trenutno gradijo en reaktor, kar 60 na Kitajskem, sedem v Rusiji.

"Treba je razumeti, da je jedrska energija vir, ki pokriva potrebe po pasovni električni energiji z visoko razpoložljivostjo skozi vse leto. Elektrarne, ki danes obratujejo, so nesporno tudi generator dodane vrednosti in dobička, s katerim lahko energetski sektor izvaja ostale projekte in vlaga naprej – v tem je velika vrednost jedrske elektrarne. Globalno pa je predvsem v razvijajočem se svetu jedrska energija eden osrednjih virov in novogradnje so nekaj vsakdanjega predvsem v gospodarskih velesilah, kot so Kitajska, Indija, Južna Koreja in Brazilija," pravijo v Nuklearni elektrarni Krško (NEK).

"Energetska lakota je v svetovnem merilu tako velika, da nobenega od virov ni možno zanemariti, lahko se samo sprašujemo, kako jih najbolj optimalno, okoljsko sprejemljivo in varno izrabiti. To velja tudi za jedrsko energijo in to navsezadnje potrjujejo tudi številne nacionalne strategije v svetu. Te se nekoliko razlikujejo, predvsem v Evropi. Tako imamo države, kot so Francija, Velika Britanija, Španija, Švedska, Belgija, Slovaška, ki se močno opirajo na jedrsko energijo, pa tudi države, kot so Danska, Avstrija, Irska, Norveška, ki tovrstne energije ne uporabljajo. To je pač izbira evropskih držav glede na specifične okoliščine in naravne danosti, ki ji imajo. V zadnjem času izstopa Nemčija, ki je glavna nosilka obnovljivih virov energije, čeprav še vedno uporablja tudi jedrsko," upravičujejo "svoj" obstoj v Krškem.

Da brez nje ne moremo, se strinja tudi jedrski fizik Matej Lipoglavšek in kot prednosti navaja nizko ceno (proizvodna cena električne energije iz NEK je okoli 28 evrov za megavatno uro) ter dejstvo, da ne proizvaja CO2. "A vsaka proizvodnja tolikšne količine energije obremenjuje okolje. Tu rešitve ni," dodaja. "In ob normalnem delovanju jedrskih elektrarn so vplivi na okolje zanemarljivi."

Organizacija Greenpeace si na drugi strani prizadeva, da bi Slovenija pravočasno in odgovorno prešla na energetski sistem, ki bi popolnoma temeljil na zmanjšanju porabe energije, njeni učinkoviti rabi in obnovljivih virih, kot so voda, veter, sonce. "Jedrska tehnologija je tehnologija v upadu. Elektrarne gradijo podjetja, ki lahko trpijo izgube in podražitve projektov," pravijo v okoljski organizaciji. "Edini dve nuklearki, ki se trenutno gradita v Evropi (Flamanville in Oilkiluoto) se gradita z večletnimi zamudami, nenehnimi podražitvami, zaradi katerih staneta že več kot osem milijard evrov," so ostri.

"Tudi v Sloveniji se je omogočilo podaljšanje življenjske dobe NEK za 20 let. Namesto zapiranja čez šest let bi lahko sedaj nuklearka obratovala do leta 2043. In nerazumljiv je nedavni sklep Agencije RS za okolje, ki pravi, da za takšno spremembo NEK ne potrebuje opraviti presoje vpliva takšne spremembe na okolje," dodajajo.

V krški elektrarni pravijo, da je njihov vpliv na okolje minimalen. "Poročila nadzora potrjujejo, da so bili med obratovanjem elektrarne vsi vplivi na okolje daleč pod upravnimi omejitvami. Leta 2015 je bila ocenjena vrednost sevalnih vplivov (letne efektivne doze) na prebivalstvo v neposredni okolici 0,00018 milisiverta, kar je 0,008 odstotka naravnega ozadja, ki ga povzročata radioaktivnost v zemlji in sevanje iz vesolja (2,37 milisiverta). Povprečen prebivalec Slovenije je zaradi medicinskih preiskav ob tem prejel dozo 0,7 milisiverta. Dodatno ovrednotenje ravnanja z okoljem pomeni vsakoletna zunanja presoja skladnosti delovanja NEK z okoljskim standardom ISO 14001," navajajo.

Letno v Krškem nastane okrog 35 kubičnih metrov odpadkov

Na vprašanje, kako obvladljivi so odpadki in koliko je pri slednjih še manevrskega prostora, odgovarjajo: "Vsi nizko- in srednjeradioaktivni odpadki (NSRAO), ki so nastali med obratovanjem, so v skladu z mednarodnimi standardi pakirani v pakete sode in uskladiščeni v začasnem skladišču v elektrarni. Med te odpadke sodijo koncentrat izparilnika in usedline zbiralnikov odpadne reaktorske hladilne vode, izrabljeni ionski izmenjevalniki, izrabljeni filtri, zaščitna oblačila. Nastajajo tudi specifični odpadki, ob peskanju strojne opreme, aktivno oglje, ki se uporablja pri prezračevalnih sistemih, mazalna olja in različna topila. Letno jih nastane okoli 35 kubičnih metrov, kar ni niti pol tisočine vseh nevarnih odpadkov, ki nastanejo v Sloveniji. Njihovo prostornino zmanjšujemo s sortiranjem in koncentriranjem ter taljenjem in sežigom pri zunanjem izvajalcu."

V zaključni fazi izgradnje je sicer rekonstrukcija manipulativnega prostora za radioaktivne odpadke, kamor bodo namestili dodaten zbiralnik odpadne reaktorske hladilne vode ter iz začasnega skladišča prestavili tehnološko opremo za obdelavo, kot je visokotlačna stiskalnica, in opremo za meritve radioaktivnih odpadkov.

Matej Lipoglavšek pravi, da o odpadkih pravzaprav nima smisla razpravljati, saj so "izključno politična tema. S strokovnega stališča problema odpadkov ni. So pa seveda problem potencialne nesreče, ki pa jih nikoli ne moremo povsem izključiti."

Černobil, Fukušima, Otok treh milj ...

In smo spet na začetku - pri nesrečah, ki bolj kot karkoli zakrešejo mnenja o (ne)potrebi obstoja jedrskih elektrarn.

V Sloveniji področje zagotavljanja jedrske varnosti urejajo Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti ter podzakonski akti, delovanje elektrarne pa upravno nadzoruje Uprava RS za jedrsko varnost. V mednarodnem prostoru je elektrarna zavezana standardom in preverjanju mednarodnih organizacij, kot so MAAE (Mednarodna agencija za atomsko energijo), WANO (Svetovno združenje operaterjev jedrskih elektrarn) in EURATOM (Evropska skupnost za atomsko energijo).

"V primeru napak in nesreč pusti jedrska energija katastrofalne in trajne posledice za ekosisteme in ljudi. To tveganje se danes povečuje," pravijo v Greenpeace Slovenija. "Pospešena gradnja jedrskih reaktorjev se je dogajala v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, danes smo torej soočeni s čedalje starejšimi reaktorji, kjer se dovoljuje obratovanje prek začetno načrtovane življenjske dobe. V Evropi, če ne upoštevamo Rusije, je približno tretjina reaktorjev starejših od njihove načrtovane obratovalne dobe in le peščica bo zaprta v bližnji prihodnost, večina naj bi obratovala še vsaj 20 let."

V NEK odgovarjajo, da so se na področju komercialne uporabe jedrske energije zgodili tudi neljubi dogodki oz. nesreče. "Ti dogodki so bili lekcije in nekakšen razvojni impulz, da smo na področju jedrske operative napredovali in sprejemali ukrepe za varnejše obratovanje. To je pozitiven učinek teh dogodkov." Zagotavljajo pa, da je varnost najpomembnejše poslanstvo krške elektrarne. "Treba je razumeti tudi, da je jedrska energija vir, ki pokriva potrebe po pasovni električni energiji z visoko razpoložljivostjo skozi vse leto. Elektrarne, ki danes obratujejo, so nesporno tudi generator dodane vrednosti in dobička, s katerim lahko energetski sektor izvaja ostale projekte in vlaga naprej – v tem je velika vrednost jedrske elektrarne. Globalno pa je predvsem v razvijajočem se svetu jedrska energija eden osrednjih virov in novogradnje so nekaj vsakdanjega predvsem v državah, ki so že danes gospodarske velesile, kot so Kitajska, Indija, Južna Koreja in Brazilija. Tu ni nobene dileme glede virov in jedrska energija ima svoje mesto."

Sonce, voda, zrak - svoboda?

Vprašanje, zakaj nekatere države zmorejo stati in obstati brez uporabe jedrske energije, je vsekakor na mestu.

"Alternative jedrski energiji ni, vendar ima predvsem v Evropi javnost večinoma odklonilno stališče do nje. Posledica tega je relativno nizko vlaganje v njen razvoj in s tem tudi v varnostne izboljšave. Najprej je treba prepričati javnost, da bomo potem lahko izboljšali tudi alternativne vire energije," pravi Lipoglavšek.

Na Greenpeace Slovenija trdijo, da moramo največje ovire poiskati v glavah in dejanjih voditeljev energetske politike. Prihodnost naše energetike (žal) vidijo v kopiranju energetskega sistema iz 80. let 20. stoletja: dve veliki elektrarni, jedrska in premogovna, z nekaj večjimi hidroelektrarnami.

Svetovni trend se za razliko od naše "kokoške" obrača k razpršenim virom, ki temeljijo na izkoriščanju sončnih elektrarn na strehah ter vetrnicah na poljih in hribih. "Od subvencioniranja jedrske elektrarne imajo korist le tuji dobavitelji opreme, nekaj gradbenih podjetij in politično-gospodarsko omrežje, ki si od gradnje obeta posel in provizije," so ostri v naši okoljski organizaciji.

V Krškem na vprašanje o upravičenosti projekta odgovarjajo, da so opravili študijo o obratovanju naše nuklearke, ki je vrednotila različne vidike dveh scenarijev. Prvi analizira učinke, če bi se po zaključenem obratovanju NEK leta 2023 električna energija nadomestila z alternativnimi viri (sončne elektrarne, vetrne, plinske) in/ali uvozom, drugi pa učinke, če bi NEK obratovala do leta 2043. V letih brez remonta Nuklearna elektrarna Krško sicer proizvede okrog 6 milijard kilovatnih ur električne energije, v letih z remontom, ko mesec dni ne obratuje zaradi menjave goriva, vzdrževalnih del in posodobitev, pa okrog 5,5 milijarde kilovatnih ur električne energije. Lani je proizvedla 38 odstotkov vse v Sloveniji proizvedene električne energije.

"Rezultati analize so nedvoumno pokazali, da je podaljšanje obratovalne dobe NEK najbolj ekonomična rešitev. Kot kažejo tudi rezultati študije Medvladnega panela za podnebne spremembe, so izpusti CO2 iz jedrskih elektrarn v celotnem življenjskem ciklusu enaki ali nižji kot pri vetrnih ali sončnih elektrarnah ali hidroelektrarnah. Proizvodna učinkovitost jedrskih elektrarn pa je neprimerno višja. "