Ateist se je sprehajal po gozdu. '"Kako mogočna drevesa!'" '"Kako močne reke!'" Kako lepe živali!'" Si je govoril. Med hojo ob reki, je za seboj zaslišal lomljenje grmičevja.
Obrnil se je in zagledal ogromnega medveda, kako je teče za njim. Tekel je po stezi kolikor je mogel. Pogledal je čez ramo in videl, da ga medved dohiteva. Spet se je ozrl in videl, da se mu je medved že čisto približal. Spotaknil se je in padel. Pobral se je in zagledal medveda nad sabo, kako steguje levo taco prot njemu in dviguje desno taco, da bi ga udaril. V tem trenutku ateist zastoka: '"O, moj Bog!'". Čas se je ustavil. Medved je obstal. Gozd je utihnil. Obsvetila ga je svetloba in glas je prišel iz neba: '"Vsa ta leta si zanikal moj obstoj, druge učil, kako ne obstajam in celo stvarjenje pripisal kozmični nesreči. Ali pričakuješ, da ti pomagam iz te zagate? Naj odslej računam nate kot na vernika?'" Ateist je pogledal neposredno v svetlobo in rekel: '"Bilo bi hinavsko zahtevati od tebe, da me imaš za kristjana v tem trenutku, morda pa bi lahko naredil medveda za kristjana?'" '"Prav'", odvrne glas. Svetloba je izginila. Zvoki v gozdu so se povrnili in medved je spustil svojo desno taco, sklenil obe taci, povesil glavo in spregovoril: '"Gospod, blagoslovi to hrano, ki jo bom prejel po dobroti Kristusa našega Gospoda, amen.'"
22.08.2012 ob 11:40







