10 let po tragediji: Vsak dan je 11. marec 2004

11. marec 2004 spada med najbolj črne datume španske zgodovine, v terorističnih napadih med jutranjo prometno konico, so v le nekaj minutah v okolici španske prestolnice eksplozije šestih bomb odjeknile na železniških postajah Atocha, Santa Eugenia in El Pozo del Tio Raimundo.

Umrlo je 191 ljudi, več kot 2000 je bilo ranjenih. Napad, poimenovan 11-M, so pripisali z Al Kaido povezanim islamskim skrajnežem, čeprav so nekateri omenjali možnost, da je za napadom baskovska organizacija Eta.

Preiskava dogodka je trajala več let. Leta 2007 je bila obtožnica vložena proti 27 ljudem. 19 je bilo obsojenih. Največ krivde je sodišče pripisalo Džamalu Zougamu, medtem ko je bil domnevni glavni načrtovalec napadov Rabei Osman Sayed Ahmed oproščen.

Prebrali imena in starosti žrtev

Država se je grozot spomnila z žalno mašo v madridski katedrali Almudena, katere se je udeležila španska kraljeva družina s kraljem Juanom Carlosom na čelu, pa tudi premier Mariano Rajoy.

Madridski nadškof Antonio Maria Rouco Varela je med mašo dejal, da so številne žrtve trpele in umrle. "Trpeli smo tudi mi, ker so bili nekateri pripravljeni ubiti nedolžne ljudi," je dejal, a dodal, da je po napadih ljubezen premagala sovraštvo in življenje prevladalo nad smrtjo.

Svojci smrtnih žrtev napada in drugi so se danes zbrali na postaji Atocha na slovesnosti, na kateri so prebrali imena in starosti žrtev. "Kdorkoli bi lahko bil takrat na teh vlakih in izgubil življenje," je spomnila predsednica zveze žrtev 11. marca Pilar Manjon. Ločene slovesnosti so potekale tudi na železniških postajal El Pozo in Santa Eugenia. Žalna slovesnost je potekala tudi v madridskem parku Retiro.

Grozljivi spomini na 11. marec 2004

Preživeli se obletnice spominjajo z grozo. Na ta dan jih spominjajo psihične, številne pa tudi telesne brazgotine. Nekateri pravijo, da je za njih "vsak dan 11. marec 2004".

Med tistimi, ki se nikoli ne bodo mogli otresti spomina na tragedijo, je tudi Zahira Obaya, ki zdaj deset let živi z belo prevezo, ki ji prekriva levo oko. Tega je izgubila v eksploziji bombe. Kot pravi, je zanjo vsako jutro, ko si namesti prevezo, spomin na grozo tistega dne. "Ljudje me še vedno sprašujejo, kaj se mi je zgodilo," je povedala za El Pais.

Po drugi strani pa gre tudi za opomin na to, kako močna je, pravi. Vendar priznava, da je čustvo, ki je najbolj povezano z napadom, velika jeza. "Žrtve napadov so medtem spremenili v moteč spomin. Potegnili so nas v vojno, ki ni bila naša, pri tem pa se niso ozirali na možne posledice. Do danes se nam ni nihče opravičil za to. Samo motimo jih," meni.

Kot pravi danes 31-letna Zahira, je po napadih najtežje sprejela svojo novo podobo. Prestala je več težkih operacij, ki pa ji zdravja niso mogle vrniti. Tolažbo je poiskala v adrenalinskem športu, pred pogledi okolice in komentarji pa zavetje na osamljeni brazilski plaži.

Njena zgodba je le ena od številnih zelo podobnih. Težko je tudi za družine umrlih, številni menijo, da je država preiskavo zaključila prehitro. "O napadih še vedno ne vemo vse resnice," pravi Angeles Pedraza, mati 25-letne Miryam, ki eksplozije ni preživela. Smrti se je takrat za las izognil tudi njen brat, ki bi prav tako moral na vlak, a je tistega jutra zaspal.