20. oktobra lani je bil ubit dolgoletni libijski diktator Moamer Gadafi. S tem se je začel zaton celega Gadafijevega klana. Trije njegovi sinovi so bili ubiti med vstajo libijskega ljudstva, Mutasim Gadafi, ki je bil tudi svetovalec za nacionalno varnost, je v rokah upornikov umrl isti dan kot njegov oče.
Preživele člane Gadafijeve družine pa so v tem času doletele različne usode. Njegova žena Safija Farkash, mati njegovih sedmih otrok, je leto preživela v Alžiriji, kjer so ji ponudili zatočišče iz "humanitarnih razlogov". Safija je s hčerko Aišo in Gadafijevim sinom iz prvega zakona v Alžirijo prebegnila že 29. avgusta lani, torej na dan, ko so uporniki zavzeli Tripoli.
Predvideva se, da je nastanjena v močno zastraženi vili v mestu Staoueli, pod budnim očesom alžirskih oblasti, ki so ji prepovedale dajanje kakršnih koli političnih izjav ali vmešavanje v libijsko politiko.
V Alžiriji je tudi Gadafijev sin Muhammad. Če bi se stvari obrnile drugače, bi letos najbrž vodil libijsko olimpijsko odpravo v Londonu kot predsednik libijskega olimpijskega komiteja, tako pa se že tudi on več kot leto dni skriva v Alžiriji. Sin iz Gadafijevega prvega zakona je bil nekoč tudi direktor podjetja, ki je v Libiji nadzorovalo mobilno telefonijo in telekomunikacijske satelite. Za zdaj ga ne išče niti Mednarodno kazensko sodišče (ICC), saj ni dokazov, da bi aktivno sodeloval v lanskem krvavem zatiranju upora.
Njegovemu bratu Sadiju je zatočišče ponudila republika Niger. Nekdanji predsednik libijske nogometne federacije in libijskih posebnih sil je tja pobegnil čez saharsko puščavo, tamkajšnje oblasti pa so ga nastanile v državno hišo za goste. Sadi je sicer znan po tem, da je kratek čas igral nogomet v znanih italijanskih klubih, a so ga nato zalotili pri uporabi nedovoljenih substanc, veljal pa je tudi za ljubitelja divjih zabav, hitrih avtomobilov in lepih žensk. Čeprav si ga libijske oblasti želijo pred sodiščem, Niger to možnost zavrača, saj so prepričani, da bi ga tam doletela smrtna kazen. Interpol je zanj sicer izdal rdeče obvestilo, ki države zavezuje k izročitvi, mehiške oblasti pa so konec lanskega leta poročale, da naj bi ga kriminalne združbe poskušale pretihotapiti v Južno Ameriko.
Sin Hanibal Gadafi, nekoč vodja libijske družbe za pomorski transport, sicer pa šesti Gadafijev otrok s Safijo Farkash, naj bi se prav tako skrival v Alžiriji. V času, ko je bil njegov oče še trdno na čelu države, pa je časopisne stolpce polnil predvsem s svojim divjim načinom življenja. Med drugim so ga pariški policisti aretirali zaradi hitre vožnje v pijanem stanju po Elizejskih poljanah, zakuhal pa je tudi diplomatski spor s Švico, ko je v švicarskem hotelu napadel dva člana osebja, čemur so sledile sankcije, na katere je njegov oče odgovoril tako, da je dal zapreti dva švicarska poslovneža v Libiji in proti Švici uvedel gospodarske sankcije.
Hčerka Aiša Gadafi je z mamo in bratom pobegnila v Alžirijo, tri dni po prihodu naj bi rodila hčerko. Čeprav so tudi njej tako kot njeni mami prepovedali javno komentiranje libijske politike, preko sirske televizijske postaje redno poziva k uporu proti novi libijski oblasti. Najela je tudi izraelskega odvetnika, ki v njenem imenu od ICC zahteva natančno preiskavo smrti Moamerja Gadafija. Nazadnje je nekaj prahu dvignila tudi s tem, ko je na nogometni tekmi namesto libijske podpirala alžirsko nogometno moštvo.
Ni pa znano, kje se nahaja Hana Gadafi, posvojena hčerka, za katero je Gadafi dolgo trdil, da je bila ubita med ameriškim napadom leta 1986, ko je bila stara le 18 mesecev, a se je pozneje izkazalo, da je bila to laž, obstajajo namreč posnetki, kako se kot otrok igra z Gadafijem leta po napadu. Libijski mediji so izbrskali, da naj bi postala zdravnica in nekaj let delala v medicinskem centru v Tripoliju.
Musa Ibrahim, sicer Gadafijev sorodnik, je bil kot vladni tiskovni predstavnik obraz režima v času zatiranja vstaje. Domače in tudi tuje novinarje je dnevno obveščal o dogajanju in trdil, da režim zmaguje še v trenutkih, ko so uporniki že korakali po prestolnici. Januarja so libijski mediji poročali, da so ga ujeli uporniki, a se je to pozneje izkazalo za neresnično. Kaj se je v tem času zgodilo z njim, tako ni znano.
Šef Gadafijeve obveščevalne službe Abdulah al Sanusi je v libijskem zaporu. Tam je končal po tem, ko so ga deporitali iz Mavretanije. Po padcu režima je namreč pobegnil iz države. Sodili naj bi mu tudi pred ICC zaradi zločinov proti upornikom v Bengaziju in masakra 1200 zapornikov v zaporu Abu Salim v Tripoliju. Na dosmrtno zaporno kazen ga je sicer v preteklosti že obsodilo francosko sodišče zaradi bombardiranja britanskega letala nad Nigrom, kjer je leta 1989 umrlo 170 ljudi, britanske oblasti pa so bile prepričane, da je bil vpleten tudi v bombardiranje Pan Amovega letala z 270 potniki leta 1988 nad Lockerbiejem.
Zanimivo destinacijo pa si je izbral še en Gadafijev šef obveščevalnih sil – Musa Kusa, ki je državo zapustil tik pred viškom vstaj, danes pa živi v Katarju, državi, ki je v veliki meri financirala libijske upornike. Britanski mediji so mu pogosto očitali vpletenost v bombardiranje nad Lockerbiejem, kar je vedno zanikal, prav tako pa zanika obtožbe, da je osebno mučil zapornike med masakrom v Abu Salimu.
KOMENTARJI (51)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.